This site has limited support for your browser. We recommend switching to Edge, Chrome, Safari, or Firefox.

Veliko poletno znižanje do - 30% OFF na poletno kolekcijo!
Košarica

Američan, ki je 100 milj pretekel v sandalih

Objavil Be Active dne
Američan, ki je 100 milj pretekel v sandalih

Že več kot dva meseca je, odkar je bil Kalifornijec Jason Siedler pri nas in na Ultra Trail Vipavska dolina odtekel 100 milj, mesec poprej pa se je na enako razdaljo podal tudi na Hrvaškem na 100 milj Istre, dogodek, ki ga obiskuje že nekaj let.

Jason, nekje sem prebrala, da raje tečeš po megli in dežju kot pa po soncu. Kot se zdi, se ti je na UTVV-ju  izpolnila želja, saj je bilo vreme čisto po tvojem okusu. Kakšni so tvoji spomini na spomladanski obisk Slovenije, njene narave, ljudi, Vipavske doline in UTVV-ja?

Ja, res je, uživam v teku v slabem vremenu. Ker sem iz južne Kalifornije, vidim sonce vsaj 300 dni v letu. Zato v nasprotju z večino obožujem meglo, dež in sneg.

Moj prvi obisk Slovenije je bil odličen! Začel sem v Mariboru, na Pohorju. Nato sem se spustil v Ajdovščino in širšo Vipavsko dolino. Topografija in pokrajina vaše države sta prav po mojem okusu. Obožujem gozd in hribe, nato pa še nekaj strmih gora z dih jemajočimi razgledi... Takoj sem za to!

UTVV in čudovita proga okrog te veličastne doline - od začetka v starem rimskem mestu, čez reko Hubelj, 30% vzpona/spusta, vinogradi in tehnično zahtevni skalnati odseki... Všeč mi je bilo vse, celo del, ki me je bičal po zadnjici, preden sem prišel v Italijo. Vsaka okrepčevalnica je bila neverjetna, ljudje pa navdušeni. Ampak moji najljubši deli so bili gradovi in cerkve ob poti. Neverjetno!

Kako se na takšne dolgotrajne in zahtevne preizkušnje pripravljaš?

Kako se pripravim na tako dolgo dirko? No, resnici na ljubo - se ne 😊 Razumem zahtevnost, razdaljo in dolgotrajnost podviga, vendar z vsakodnevnim treningom vložim dovolj truda in dela, da izkoristim priložnost in odtečem takšno tekmo. Ne preučujem lestvic, ne sprašujem za nasvete, samo pojavim se in grem. Seveda nabiram kilometre, ko ne tekmujem, nekoliko tudi treniram v hribih, vendar se – bolj kot karkoli, rad zabavam. Zato se ne skušam spuščati preveč globoko v sam trening. Kolikor mi je znano, navodila za dogodivščine še niso bila napisana 😊

Praviš, da te zbiranje točk in rezultati ne zanimajo. Da je tovrsten tek v bistvu življenje v malem – potovanje, na katerem se je potrebno včasih tudi izgubiti in trpeti. Znano je, da napor lahko vodi do posebnih stanj zavesti, nekateri tekači pravijo, da je to odvisnost, drugi, da je način očiščevanja samega sebe. Kako sam doživljaš tek na dolge proge? Kaj se tam dogaja in zakaj greš vedno znova na to pot? Je tek na 100 milj kot nekakšen sodobni vision quest?

Vprašanje, kako gledam na tek na dolge proge, dobim pogosto. Razumem, da ljudje potrebujejo razumljiv razlog, zakaj bi tekli na progi, dolgi 170 kilometrov.

Nekaterim tekačem je to meditacija ali mogoče antidepresivno sredstvo. Drugim to predstavlja odličen pobeg od vsakdanjega stresa, ki ga prinaša življenje.

Za nekatere je to morda način, da se ponovno povežejo z družino in prijatelji. Koga že zelo dolgo niste videli, pa bi si želeli ponovno priti v stik z njim? Recite jim, naj vas podprejo pri vašem izzivu, ki ste si ga zadali. Vam bodo rekli ne? Verjetno ne.

Sam tega ne vidim tako.

Večina od nas ne tekmuje, ampak želi le preživeti to tekmovanje. Tako se zgodi, da na poti sklepamo nova prijateljstva, si ogledamo nove dele sveta in preprosto samo uživamo v izkušnji.

Jaz se fotografiram in klepetam z vsemi, ki so v bližini. Vsak ima svojo zgodbo in védenje. Če spoznam nekaj delov lokalne zgodovine in folklore, se malo nasmejim, se preizkusim na lokalnih poteh, na katerih imam seveda tudi nekaj težav, postajam pravzaprav del te kulture v malem.

V RTV reportaži o UTVV si rekel, da je potrebno med tekom tudi trpeti. Mi lahko nekoliko bolj razložiš svoj pogled na to?

Med tekmo, ne glede na razdaljo, boste trpeli. Bolj ko premikate svoje meje, bolj se pojavlja nelagodje. Ampak v teku na 50 km ali več, v tem primeru 170 km, boste zagotovo trpeli. Vaše noge bodo potolčene, morda boste imeli težave z želodcem ali pa vas vaše telo ne bo želelo podpreti pri naporih, ki jih doživljate. Takrat je na vrsti vaš um, da vam pomaga vztrajati. Morate biti sposobni prenesti bolečino, ki se pojavi po 50 km, ali potem, ko si zvijete gleženj ali padete, saj veste, da je pred vami še 120 km. Mogoče vam zmanjkuje vode ali hrane, mogoče se vam zdi, da se ruši vse pred vami – takrat je pomembno, da zmorete prenesti še nekaj trpljenja; v upanju, da se vam počutje obrne na bolje. Če ne zmorete trpljenja na globokih ravneh, potem nikoli zares ne vidite tistih čarobnih trenutkov, ki gradijo vaš temelj. Brez dobrega temelja je tudi vaša osnova za upanje šibka. Ko ste dovolj trpeli in se odločite odnehati, pa vam lahko že manjša čarovnija pomaga preklopiti nazaj na vztrajanje. Navadno veš, kdaj je smiselno odstopiti in kdaj nadaljevati.

Ljudi presenečaš s svojim videzom in opremo. Izgleda, kot da imajo tetovaže zate posebno mesto.

Moj videz je moj, zagotovo, ampak v tem nisem sam. Tatoo-je imam že od zgodnjih 90. let, saj se imam za outsiderja. Glasbena scena in poklic, ki ga opravljam, sta oblikovala mojo osebno podobo. Prihajam pa tudi iz smučarskega mesta v južni Kaliforniji. Na začetku eksplozije deskanja na snegu je bilo in izstopati in kljubovati. Moj videz pa je povezan tudi z varnostjo. Kot smučar ali tekač na progah med lovsko sezono ali tekač in kolesar na cestah je vedno dobro biti viden. Ko pa dodaš še svoj pridih in slog, postaneš ti!

Ko sem prvič slišala, da tečeš v kiltu, sem pomislila, da je to povezano s tvojimi koreninami. Potem pa sem ugotovila, da je to tudi tekaški produkt! Ker pri nas ni tako popularen, se zanj slišala prvič. Je tekaški kilt med tekači v Ameriki bolj poznan?

Po mojih izkušnjah tekaški kilti niso nikjer priljubljeni 😊 Najprej sem nosil kilt, da sem pokril oprijete kratke hlače, s katerimi sem tekel. Potem sem ugotovil, da je kilt lahek in da se je v njem zelo lahko premikati. Svoboda gibanja pomaga pri teku po brezpotjih ali plezanju čez podrta drevesa. Pozimi predstavlja dodatno plast toplote in tako ti ni potrebno nositi pajkic. Ker pajkic raje ne nosim, je bil kilt logična izbira.

Zdi se, da so ljudje presenečeni nad dejstvom, da ne tečeš v športnih copatih. Zakaj je to tako nenavadno? Kako to, da se ne zdi bolj naravno biti pravzaprav bos ali v obutvi, v kateri so tvoja stopala bolj svobodna? Teči si začel v barefoot tekaških copatih. Kako to, da si se potem odločil za sandale? Katere so prednosti teka v sandalih? Katere lastnosti morajo imeti sandali, da so primerni za tek? Vidiš pri tem tudi kakšno pomanjkljivost?

Ko sem prešel na dolge razdalje, sem vedel, da moram biti čim bolj učinkovit. Ugotovil sem, da je najhitrejši način, da to dosežem, z barefoot copati. Obožujem jih, še vedno bi jih nosil, če se ne bi ujel v past. Ker so tanki, sem jim dodajal vložke za dodatno oblazinjenje in ko sem bil utrujen, sem udarjal s peto ravno tako, kot sem to počel v navadnih tekaških copatih. Nekega dne sem si ogledoval sandale Luna in opazil, da imajo debelejšo podplat. Mislil sem si, da me takšen podplat lahko zaščiti pred kamenjem, prsti na nogah pa se bodo še vedno lahko prosto gibali. Rekel sem si, da poskusim in vidim, kako bo. Potreboval sem 18 mesecev, da sem se nekoliko privadil, in od takrat se nisem več oziral nazaj. Seveda ni vse tako rožnato, seveda so težave. Ko se vaša stopala potijo ​​ali zmočijo, se vaše stopalo premika po platformi, kar je precej neprijetno. Sicer se stopala in platforma lahko hitro posušijo, vendar morate vedeti, da se to lahko zgodi. Ko ste zunaj na mokrih blatnih poteh, za tekači v copatih, ki vse zližejo - to res ni prijetno! Takrat morate spremeniti hitrost ali iti s poti. Večina sandalov nima dodatnega oprijema, zato morate razumeti postavitev stopala in hitrost udarca. Nekatere dirke zahtevajo čevlje za udeležbo, kot na primer Ultra Trail Vipavska dolina ali Transylvania 100, zato imam par ali dva v rezervi za te dogodke. Ko imam obute čevlje, se spremeni način mojega stika s tlemi. Podaljšam korak, pristajam z večjo silo, udarjam s peto in pogosteje nekam zadanem. Čevlji vam lahko zagotovijo zaščito pred skalami, oblazinjenje, boljši oprijem in zaščito prstov. Toda s tem tudi povečate obremenitev na sklepe. Če tvegate in želite biti hitri, potem obujte copate. Če pa želite zmanjšati obremenitev sklepov in biti hkrati učinkoviti, poskusite s sandali. Niso za vsakogar, so pa morda za vas.

Tvoja misel o tem, da te ljudje tako ali drugače gledajo, pa naj te še vidijo takšnega, kakor si, me je navdušila. Verjetno se o Freddieju Mercuryju nihče ni spraševal, zakaj se tako oblači. Bil je samo brezkompromisno avtentičen v tem, kar je bil. Imaš tak odnos do svojega videza in vpliva, ki ga ima na ljudi okrog tebe, od vedno ali je do tega prišlo s časom?

Ko se pojaviš na dirki, kateri koli dirki, je večina ljudi videti enakih. Majice so videti enako, kratke hlače so videti enako, tekači so videti enako. Oblečeni so v to, kar ponuja industrija. Možnosti, ki vam ostanejo so le v mešanju in ujemanju barv. Lahko pa preklopite na nekaj drugega. Nekateri ljudje za zabavo na kratke razdalje tečejo v kostumih. To je super! V resnici je tek šport, v katerem bi se morali vedno počutiti udobno. Na neki točki boste poskušali poklepetati s privlačno osebo na poti, pri čemer si boste želeli biti kul – to, kar ste. Kljub temu, da imate na obrazu ostanke gelov in umazanijo, želite narediti prvi vtis najboljši. Torej, bi lahko za začetek izgledali takšni, kot ste. Razen pri smučanju, sem vedno izgledal kot vsi moji prijatelji: kratke hlače, majica s kratkimi rokavi, kapa in pulover s kapuco. Tako kot kultura punk in metal scene južne Kalifornije. Potem, ko sem stopil na tekaško sceno, sem bil videti običajno kot tisti, ki so med zadnjimi v krdelu 😁 Dokler nisem šel na dirko v Anglijo, sem bil edini brez majice in prekrit s tetovažami. Ljudje so me tu in tam čudno gledali. Pomislil sem: »Nosi stvari, zaradi katerih izstopaš. Nato zbijaj šale in z njimi prebijaj led.« Zdaj sem že navajen, da so kamere uperjene vame.

Vidim, da si na družabnih omrežjih zelo dejaven. Ko gledam tvoj profil, se mi zdi, da nisi samo ambasador športa, ampak tudi popotništva. Da imaš v sebi tisto iskro radovednega otroka, pred katerim je cel svet, da ga odkrije in o tem poroča. Ali kdaj potuješ, tudi če se ne udeležiš tekme?

Haha, ja, všeč mi je! Potujem, ker je zabavno. Moj pristop je res otroški, saj ne vem, kaj je za naslednjim vogalom. Vsak korak je popolnoma nov, vsak vonj je neznan in vsaka ulica je vznemirljiva. Nikoli ne raziskujem vnaprej, vedno odkrivam med potepanjem. Zame udeležiti se tekme pomeni nekaj novega in nepričakovanega. Ne potrebujem tekme zato, da tečem, saj kar delam, delam po svoje. Bil sem v Rimu, Zagrebu, Splitu, Dubrovniku, delih Anglije in Bukarešti; vse brez tekem. Večinoma pa grem in raziskujem tako, da tečem. Ko domačini ugotovijo, kaj počnem, jih moje navdušenje pritegne. Povejo mi o zanimivih točkah, ki si jih lahko ogledam, včasih je tudi obratno – spomnim jih na kraje, ki jih že dolgo niso obiskali. Načeloma grem povsod sam. Srečujem se z ljudmi, vendar sem samozadosten, ko potujem. Rad gledam stare stvari, saj obožujem zgodovino. Vidim pa, da ljudje velikokrat doživljajo stvari posredno preko mene, pa tudi radi vidijo, da nekdo uživa v njihovem domu ali soseski. Če bi si ogledal samo osnovne turistične stvari, se v meni ne bi nič spremenilo, samo sledil bi urniku. Toda včasih je pustolovščina najboljši način, kako izkusiti življenje. Ne videti vseh turističnih atrakcij, ampak teči po gorski poti, do katere popotniki navadno ne pridejo. Nisem šel v Ajdovščino, da bi videl Otliško okno, v Maribor, da bi videl Piramido, v Zagreb, da bi šel na Sljeme, ali v Split, da bi videl Brač. Vendar sem vse to videl in nekaj ljudi, ki sem jih srečal, je bilo navdušenih, da sem to naredil na svoj način. Predvsem moji slovenski in hrvaški tekaški prijatelji.

Kakšni so tvoji načrti za naslednje tekaške tekme? In seveda najpomembnejše vprašanje - se naslednje leto vračaš na UTVV?

Konec julija sem ponovno prijavljen na 100-miljski vzdržljivostni tek Ouray. Majhno mesto sredi velikih gora! Na tej tekmi sem v primerjavi z drugimi udeleženci kot parna lokomotiva, vendar se je vseeno udeležim. Gre za naravnost čudovito, a težko preizkušnjo, sanje vsakega tekača. Razen vzpona in čudovitih razgledov, bi si želel videti tudi kakšnega prekaljenega vipavskega in biokovskega tekača ob sebi. A bodite prepričani, če končam to tekmo ali ne - vaš fant iz Kalifornije se naslednje leto vrača v Slovenijo na UTVV – in to v sandalih! 😎

Upam, da bo z mano tudi nekaj ameriških tekačev.

Hvala za tvoj čas in širok pogled na svet!

← Prejšnja objava


0 komentarjev

Komentiraj

Komentar bo pred objavo pregledan.