Peš od Slovenije do Albanije. Ena ženska. En psiček. 1340 kilometrov. 55.000 višinskih metrov. 84 dni. Vmes srečanje z medvedom, beg pred modrasom, izogibanje mišji mrzlici, iskanje prave poti, borba z vremenom, spoznavanje novih ljudi, bolezen in korak za korakom pogumno naprej.

“Še kar ne morem verjeti, da mi je uspelo. Ko gledam fotografije za nazaj, kar ne morem verjeti, kar vse sem doživela. Bilo je težko, polno preizkušenj in premagovanja straha, a izredno lepo, polno trenutkov neizmerne sreče in veselja. Hvala vsem za spodbudne besede, saj so me mnogokrat vzpodbudile, da vztrajam naprej. Joj, kar ne morem verjet, da se vračam nazaj v civilizacijo. Po petih napornih dneh štopanja, vožnje z avtobusom, vlakom, prevozi, taksijem, kupovanja nagobčnika za Pikija, spanjem na tleh na postaji in v bolj ali manj lepih sobah, razočaranjem nad spoznanjem da vlaka, ki bi moral biti, sploh ni, rotenjem voznikov avtobusov, da nas spustijo gor s psom in še bi lahko naštevala, nam je končno uspelo priti domov. Nahrbtnik ne bo več moj najboljši prijatelj in jaz se bom lahko odpočila. Seveda so že novi plani za preostanek poletja za pridne študente Jeseni pa mogoče pride na vrsto kak potopis, razmišljam pa tudi o nadaljevanju objav o utrinkih s poti, s katerimi sem takrat kmalu po prihodu na Hrvaško zaključila.” – je zapisala Maruša po opravljenem via Dinarica trailu.

Marušo Orel smo povprašali tudi nekaj aktualnih vprašanj iz njenega izjemnega solo tripa od Slovenije do Albanije:

Kako si prišla na idejo za tak podvig?
Pri enem izmed predmetov pri študiju smo morali izdelati e-gradivo in odločila sem se za spletno knjigo o dolgih pohodniških poteh, ki vsaj en del potekajo po Sloveniji. Našla sem kar nekaj pohodniških poti, ki sem jih na kratko opisala. Z večino obveznostmi v tem študijskem letu sem zaključila že marca in zato sem razmišljala kaj bi počela do konca julija, ko sva bila s fantom dogovorjena, da greva na road trip s kombijem. In tako sem prelistala e-knjigo, ki sem jo izdelala in se kar na hitro odločila, da grem prehodit Vio Dinarico.

Kako si se pripravila fizično in psihično?
Fizično se nisem pripravljala 😀 Sem pa zato na začetku hodila bolj počasi in nato stopnjevala število dnevno prehojenih kilometrov. Sem pa sicer pogosto fizično aktivna (včasih manj, včasih več, odvisno od obdobja in obveznosti, ki jih imam), tako da sem imela neko “bazo” kondicije. Odločitev, da grem prehodit to pot sem sprejela zelo na hitro, zato časa za priprave nisem imela veliko. Večino časa sem preživela pred računalnikom z namenom, da zberem čim več informacij o poti in o opremi, ki jo potrebujem za pot ter si pridobim, vse kar potrebujem (večino opreme sem namreč naročila preko spleta). Psihična priprava je potekala na ta način, da sem prebrala čim več o tej poti in o temah, povezanih s hojo dolgih pohodniških poteh in se poskušala čim bolj pripraviti na vse možne scenarije, ki jih lahko na poti doživim.

Česa si se na poti najbolj bala?
Uff, veliko stvari 😀 Imela sem kar veliko strahov, ki sem jih morala premagati – bala sem se srečanj z migranti in lokalnim prebivalstvom, ki bi mi želeli škodovati, spanja sama v šotoru sredi ničesar, srečanj z živalmi (kačami, medvedi, volkovi)…

Najlepša prigoda, ki se ti je zgodila?
Težko bi omenila samo eno, saj sem na poti doživela res veliko lepih stvari. Mi je pa sedaj ob razmišljanju o odgovoru na to vprašanje na pamet prišlo srečanje s starejšim parom in pastirjem, ki sem jih srečala v odročni vasici v Bosni. Vprašala sem jih, če lahko postavim šotor pri njihovi hiši. Bili so zelo prijazni, takoj so me sprejeli in se zvečer veliko pogovarjali. Dogovorili smo se, da se zjutraj dobimo na kavi in ko sem drug dan prišla v njihovo skromno hišico, me je ta že čakala na mizi. Pokazali so mi tudi kako izdelujejo tradicionalni Hercegovački sir, kar je bila neverjetna izkušnja.

Najslabša prigoda, ki se ti je zgodila?
Hmm, najverjetneje bi to bilo ko sem zbolela in nisem imela nobenega ob sebi, da bi mi pomagal. Zatekla sem se v bližnji samostan in res sem hvaležna patru, ki mi je pomagal in mi skuhal čaj, popekel kruh, me peljal na urgenco, poiskal sobo kjer sem lahko počivala s Pikijem ob sebi… Brez njega ne vem kako bi zmogla.

Kako si se navigirala na poti?
Uporabljala sem mobilno aplikacijo Outdooractive, kjer sem imela naložene zemljevide vseh delov te poti. Kjer pa ni bilo signala, sem si pomagala z aplikacijo Mapy.cz (prva aplikacija namreč brezplačno deluje le ko je signal).

Koliko kilometrov si v povprečju prehodila na dan?
V povprečju sem prehodila 21km na dan.

Kakšne izkušnje imaš od prej, poleg prehojene SPP?
Izkušenj nimam tako veliko, kot bi si verjetno kdo mislil. Včasih grem hodit v hribe, ko imam čas plezam. Nekaj časa sem plezala tudi alpinistične smeri v hribih, kar pa je trenutno bolj na stranskem tiru zaradi ostalih stvari, ki sem se jih odločila narediti.

Kako izgleda tvoj povprečni trening?
Ufff, nimam povprečnega treninga 😀 S športom se ukvarjam včasih več, včasih manj, odvisno od obdobja ter od časa, ki ga imam na razpolago. Na primer ko sem se za par mesecev odšla v Španijo, sem tam veliko kolesarila, v nekaterih obdobjih sem veliko hodila v fitnes, spet v drugih sem več tekla ali pa plezala. Res odvisno tudi od mojega počutja. Rada aktivno preživljam prosti čas na različne načine.

Ker si omejena s težo in volumnom, kaj so bile tiste nujne stvari, ki si jih vedno imela pri roki?
Nakupovanju opreme sem namenila kar precej časa, saj sem želela s sabo vzet res najnujnejše stvari. Tako so bili v notranjosti nahrbtnika spalna vreča, podloga, šotor, oblačila, pribor za kuhanje ter hrana, v zunanjih predalih pa sem imela zgornje sloje oblačil, plastenke za vodo in filter vode, dokumente, prvo pomoč, stvari za osebno higieno, solzivec za medvede in dva navadna, sončna očala, kamero, nož ter satelitski in navadni telefon.

Kaj pa oblačila, kakšna oblačila so najbolj uporabna na taki poti?
Oblačila morajo biti seveda kvalitetna, saj imaš s seboj le par kosov in morajo ta služiti svojemu namenu, tako kot je treba, ter seveda lahka, stisljiva in hitro sušeča. Zelo sem bila zadovoljna z rahlo oblazinjenimi nogavicami z velikim deležem volne, saj so me ta grela tudi, ko sem imela mokre noge. Spodnje perilo ter kratke majice so se pokazale kot učinkovite prav tako volnene kot tiste z umetnih materialov. Zelo pa sem bila zadovoljna tudi z “puhovko” iz umetnega materiala, ki me je grela, tudi če se malce zmočila. Pomembna je tudi kvalitetna vetrovka in vetrne hlače, ki te zaščitijo pred vetrom in dežjem.

Veseli smo, da si uporabljala UTVV majico, si se teka že udeležila, planiraš udeležbo na naslednji izvedbi?
Teka se nisem udeležila, sem pa majčko dobila ko sem pomagala na eni izmed točk na trasi teka. Udeležbe zaenkrat ne planiram, saj me trenutno ostali športi bolj navdušujejo.

Kako je bilo, ko si poleg sebe, morala skrbeti še za svojega psa?
To, da sem vzela psa Pikija s seboj prinese veliko lepega, prav tako pa tudi veliko skrbi. Nositi sem morala vodo še zanj, hrano pa si je nosil sam v svojem nahrbtniku. Nakup hrane zanj je bil včasih kar problem, tako da sem ga hranila tudi z raznimi salamami in pločevinkami golaža. Velik problem pa so predstavljali psi v vaseh, ki so se takoj zagnali za njih in sem se morala postaviti vmes in jih nekako odgnati proč. Tudi v nekaterih prenočiščih so me gledali grdo, da imam psa s sabo in mi enkrat celo očitali, da ne bi smela vzeti psa s seboj, saj se tega ne počne. Je pa pes vsekakor dobra družba in uživala sem v preživljanju časa z njim in bi se še enkrat povsem enako odločila.

Ker smo ravno v Covid času, te je to kje omejevalo?
Moram reči, da večino poti sploh nisem čutila, da virus obstaja, še posebej v Bosni. Razen tega, da sem nosila masko v nekaterih trgovinah, se to ni občutilo. Je pa res, da je bilo veliko koč ob poti zaprtih. Razlog za to bi lahko bil tudi Covid in s tem zmanjšanje turistov, kar so nekateri tudi omenili, nisem pa prepričana, da je to pravi razlog za zaprtje skoraj vseh koč, mimo katerih sem šla.

Kakšni so plani za prihodnje podvige?
Trenutno je v planu uživanje na road tripu s kombijem do konca septembra, saj se z oktobrom začnejo študijske obveznosti. Potem pa ne vem, v glavi imam še veliko želj in idej, ampak ne želim delati preveč planov, saj nikoli ne veš kako se bo izteklo (še posebej v teh časih). Prav tako se rada odločam nekako zadnjo minuto in naredim to, kar čutim, da je zame najbolje in kar si najbolj želim.

Misli, spoznanja, ideje, ki si jih dobila na poti?
Spoznala sem, da so ljudje na podeželju v BiH in Črni Gori bolj odprti kot smo mi in ti res z veseljem pomagajo in te sprejmejo v hišo, tudi če sami nimajo veliko. To me je res presenetilo. Velikokrat so mi delovali veliko bolj srečni kot smo mi, čeprav so (vsaj navzven) delovali revni. Veliko sem razmišljala o tem, v kakšnem luksuzu mi živimo, pa se tega niti ne zavedamo. Lepo je spoznati, kako pomembna je voda, hrana in kako lepo je spati na toplem in suhem. Čudovito je bilo preživljati čas v naravi in živeti z njo, to nam po mojem mnenju manjka.