Jason, nekje sem prebrala, da raje tečeš po megli in dežju kot pa po soncu. Kot se zdi, se ti je na UTVV-ju izpolnila želja, saj je bilo vreme čisto po tvojem okusu. Kakšni so tvoji spomini na spomladanski obisk Slovenije, njene narave, ljudi, Vipavske doline in UTVV-ja?
Ja, res je, uživam v teku v slabem vremenu. Ker sem iz južne Kalifornije, vidim sonce vsaj 300 dni v letu. Zato v nasprotju z večino obožujem meglo, dež in sneg.
Moj prvi obisk Slovenije je bil odličen! Začel sem v Mariboru, na Pohorju. Nato sem se spustil v Ajdovščino in širšo Vipavsko dolino. Topografija in pokrajina vaše države sta prav po mojem okusu. Obožujem gozd in hribe, nato pa še nekaj strmih gora z dih jemajočimi razgledi... Takoj sem za to!
UTVV in čudovita proga okrog te veličastne doline - od začetka v starem rimskem mestu, čez reko Hubelj, 30% vzpona/spusta, vinogradi in tehnično zahtevni skalnati odseki... Všeč mi je bilo vse, celo del, ki me je bičal po zadnjici, preden sem prišel v Italijo. Vsaka okrepčevalnica je bila neverjetna, ljudje pa navdušeni. Ampak moji najljubši deli so bili gradovi in cerkve ob poti. Neverjetno!
Kako se na takšne dolgotrajne in zahtevne preizkušnje pripravljaš?
Kako se pripravim na tako dolgo dirko? No, resnici na ljubo - se ne 😊 Razumem zahtevnost, razdaljo in dolgotrajnost podviga, vendar z vsakodnevnim treningom vložim dovolj truda in dela, da izkoristim priložnost in odtečem takšno tekmo. Ne preučujem lestvic, ne sprašujem za nasvete, samo pojavim se in grem. Seveda nabiram kilometre, ko ne tekmujem, nekoliko tudi treniram v hribih, vendar se – bolj kot karkoli, rad zabavam. Zato se ne skušam spuščati preveč globoko v sam trening. Kolikor mi je znano, navodila za dogodivščine še niso bila napisana 😊
Praviš, da te zbiranje točk in rezultati ne zanimajo. Da je tovrsten tek v bistvu življenje v malem – potovanje, na katerem se je potrebno včasih tudi izgubiti in trpeti. Znano je, da napor lahko vodi do posebnih stanj zavesti, nekateri tekači pravijo, da je to odvisnost, drugi, da je način očiščevanja samega sebe. Kako sam doživljaš tek na dolge proge? Kaj se tam dogaja in zakaj greš vedno znova na to pot? Je tek na 100 milj kot nekakšen sodobni vision quest?
Vprašanje, kako gledam na tek na dolge proge, dobim pogosto. Razumem, da ljudje potrebujejo razumljiv razlog, zakaj bi tekli na progi, dolgi 170 kilometrov.
Nekaterim tekačem je to meditacija ali mogoče antidepresivno sredstvo. Drugim to predstavlja odličen pobeg od vsakdanjega stresa, ki ga prinaša življenje.
Za nekatere je to morda način, da se ponovno povežejo z družino in prijatelji. Koga že zelo dolgo niste videli, pa bi si želeli ponovno priti v stik z njim? Recite jim, naj vas podprejo pri vašem izzivu, ki ste si ga zadali. Vam bodo rekli ne? Verjetno ne.
Sam tega ne vidim tako.
Večina od nas ne tekmuje, ampak želi le preživeti to tekmovanje. Tako se zgodi, da na poti sklepamo nova prijateljstva, si ogledamo nove dele sveta in preprosto samo uživamo v izkušnji.
Jaz se fotografiram in klepetam z vsemi, ki so v bližini. Vsak ima svojo zgodbo in védenje. Če spoznam nekaj delov lokalne zgodovine in folklore, se malo nasmejim, se preizkusim na lokalnih poteh, na katerih imam seveda tudi nekaj težav, postajam pravzaprav del te kulture v malem.
V RTV reportaži o UTVV si rekel, da je potrebno med tekom tudi trpeti. Mi lahko nekoliko bolj razložiš svoj pogled na to?
Med tekmo, ne glede na razdaljo, boste trpeli. Bolj ko premikate svoje meje, bolj se pojavlja nelagodje. Ampak v teku na 50 km ali več, v tem primeru 170 km, boste zagotovo trpeli. Vaše noge bodo potolčene, morda boste imeli težave z želodcem ali pa vas vaše telo ne bo želelo podpreti pri naporih, ki jih doživljate. Takrat je na vrsti vaš um, da vam pomaga vztrajati. Morate biti sposobni prenesti bolečino, ki se pojavi po 50 km, ali potem, ko si zvijete gleženj ali padete, saj veste, da je pred vami še 120 km. Mogoče vam zmanjkuje vode ali hrane, mogoče se vam zdi, da se ruši vse pred vami – takrat je pomembno, da zmorete prenesti še nekaj trpljenja; v upanju, da se vam počutje obrne na bolje. Če ne zmorete trpljenja na globokih ravneh, potem nikoli zares ne vidite tistih čarobnih trenutkov, ki gradijo vaš temelj. Brez dobrega temelja je tudi vaša osnova za upanje šibka. Ko ste dovolj trpeli in se odločite odnehati, pa vam lahko že manjša čarovnija pomaga preklopiti nazaj na vztrajanje. Navadno veš, kdaj je smiselno odstopiti in kdaj nadaljevati.
Ljudi presenečaš s svojim videzom in opremo. Izgleda, kot da imajo tetovaže zate posebno mesto.
Moj videz je moj, zagotovo, ampak v tem nisem sam. Tatoo-je imam že od zgodnjih 90. let, saj se imam za outsiderja. Glasbena scena in poklic, ki ga opravljam, sta oblikovala mojo osebno podobo. Prihajam pa tudi iz smučarskega mesta v južni Kaliforniji. Na začetku eksplozije deskanja na snegu je bilo in izstopati in kljubovati. Moj videz pa je povezan tudi z varnostjo. Kot smučar ali tekač na progah med lovsko sezono ali tekač in kolesar na cestah je vedno dobro biti viden. Ko pa dodaš še svoj pridih in slog, postaneš ti!
Ko sem prvič slišala, da tečeš v kiltu, sem pomislila, da je to povezano s tvojimi koreninami. Potem pa sem ugotovila, da je to tudi tekaški produkt! Ker pri nas ni tako popularen, se zanj slišala prvič. Je tekaški kilt med tekači v Ameriki bolj poznan?
Po mojih izkušnjah tekaški kilti niso nikjer priljubljeni 😊 Najprej sem nosil kilt, da sem pokril oprijete kratke hlače, s katerimi sem tekel. Potem sem ugotovil, da je kilt lahek in da se je v njem zelo lahko premikati. Svoboda gibanja pomaga pri teku po brezpotjih ali plezanju čez podrta drevesa. Pozimi predstavlja dodatno plast toplote in tako ti ni potrebno nositi pajkic. Ker pajkic raje ne nosim, je bil kilt logična izbira.
Zdi se, da so ljudje presenečeni nad dejstvom, da ne tečeš v športnih copatih. Zakaj je to tako nenavadno? Kako to, da se ne zdi bolj naravno biti pravzaprav bos ali v obutvi, v kateri so tvoja stopala bolj svobodna? Teči si začel v barefoot tekaških copatih. Kako to, da si se potem odločil za sandale? Katere so prednosti teka v sandalih? Katere lastnosti morajo imeti sandali, da so primerni za tek? Vidiš pri tem tudi kakšno pomanjkljivost?
Ko sem prešel na dolge razdalje, sem vedel, da moram biti čim bolj učinkovit. Ugotovil sem, da je najhitrejši način, da to dosežem, z barefoot copati. Obožujem jih, še vedno bi jih nosil, če se ne bi ujel v past. Ker so tanki, sem jim dodajal vložke za dodatno oblazinjenje in ko sem bil utrujen, sem udarjal s peto ravno tako, kot sem to počel v navadnih tekaških copatih. Nekega dne sem si ogledoval sandale Luna in opazil, da imajo debelejšo podplat. Mislil sem si, da me takšen podplat lahko zaščiti pred kamenjem, prsti na nogah pa se bodo še vedno lahko prosto gibali. Rekel sem si, da poskusim in vidim, kako bo. Potreboval sem 18 mesecev, da sem se nekoliko privadil, in od takrat se nisem več oziral nazaj. Seveda ni vse tako rožnato, seveda so težave. Ko se vaša stopala potijo ali zmočijo, se vaše stopalo premika po platformi, kar je precej neprijetno. Sicer se stopala in platforma lahko hitro posušijo, vendar morate vedeti, da se to lahko zgodi. Ko ste zunaj na mokrih blatnih poteh, za tekači v copatih, ki vse zližejo - to res ni prijetno! Takrat morate spremeniti hitrost ali iti s poti. Večina sandalov nima dodatnega oprijema, zato morate razumeti postavitev stopala in hitrost udarca. Nekatere dirke zahtevajo čevlje za udeležbo, kot na primer Ultra Trail Vipavska dolina ali Transylvania 100, zato imam par ali dva v rezervi za te dogodke. Ko imam obute čevlje, se spremeni način mojega stika s tlemi. Podaljšam korak, pristajam z večjo silo, udarjam s peto in pogosteje nekam zadanem. Čevlji vam lahko zagotovijo zaščito pred skalami, oblazinjenje, boljši oprijem in zaščito prstov. Toda s tem tudi povečate obremenitev na sklepe. Če tvegate in želite biti hitri, potem obujte copate. Če pa želite zmanjšati obremenitev sklepov in biti hkrati učinkoviti, poskusite s sandali. Niso za vsakogar, so pa morda za vas.
Tvoja misel o tem, da te ljudje tako ali drugače gledajo, pa naj te še vidijo takšnega, kakor si, me je navdušila. Verjetno se o Freddieju Mercuryju nihče ni spraševal, zakaj se tako oblači. Bil je samo brezkompromisno avtentičen v tem, kar je bil. Imaš tak odnos do svojega videza in vpliva, ki ga ima na ljudi okrog tebe, od vedno ali je do tega prišlo s časom?
Ko se pojaviš na dirki, kateri koli dirki, je večina ljudi videti enakih. Majice so videti enako, kratke hlače so videti enako, tekači so videti enako. Oblečeni so v to, kar ponuja industrija. Možnosti, ki vam ostanejo so le v mešanju in ujemanju barv. Lahko pa preklopite na nekaj drugega. Nekateri ljudje za zabavo na kratke razdalje tečejo v kostumih. To je super! V resnici je tek šport, v katerem bi se morali vedno počutiti udobno. Na neki točki boste poskušali poklepetati s privlačno osebo na poti, pri čemer si boste želeli biti kul – to, kar ste. Kljub temu, da imate na obrazu ostanke gelov in umazanijo, želite narediti prvi vtis najboljši. Torej, bi lahko za začetek izgledali takšni, kot ste. Razen pri smučanju, sem vedno izgledal kot vsi moji prijatelji: kratke hlače, majica s kratkimi rokavi, kapa in pulover s kapuco. Tako kot kultura punk in metal scene južne Kalifornije. Potem, ko sem stopil na tekaško sceno, sem bil videti običajno kot tisti, ki so med zadnjimi v krdelu 😁 Dokler nisem šel na dirko v Anglijo, sem bil edini brez majice in prekrit s tetovažami. Ljudje so me tu in tam čudno gledali. Pomislil sem: »Nosi stvari, zaradi katerih izstopaš. Nato zbijaj šale in z njimi prebijaj led.« Zdaj sem že navajen, da so kamere uperjene vame.
Vidim, da si na družabnih omrežjih zelo dejaven. Ko gledam tvoj profil, se mi zdi, da nisi samo ambasador športa, ampak tudi popotništva. Da imaš v sebi tisto iskro radovednega otroka, pred katerim je cel svet, da ga odkrije in o tem poroča. Ali kdaj potuješ, tudi če se ne udeležiš tekme?
Haha, ja, všeč mi je! Potujem, ker je zabavno. Moj pristop je res otroški, saj ne vem, kaj je za naslednjim vogalom. Vsak korak je popolnoma nov, vsak vonj je neznan in vsaka ulica je vznemirljiva. Nikoli ne raziskujem vnaprej, vedno odkrivam med potepanjem. Zame udeležiti se tekme pomeni nekaj novega in nepričakovanega. Ne potrebujem tekme zato, da tečem, saj kar delam, delam po svoje. Bil sem v Rimu, Zagrebu, Splitu, Dubrovniku, delih Anglije in Bukarešti; vse brez tekem. Večinoma pa grem in raziskujem tako, da tečem. Ko domačini ugotovijo, kaj počnem, jih moje navdušenje pritegne. Povejo mi o zanimivih točkah, ki si jih lahko ogledam, včasih je tudi obratno – spomnim jih na kraje, ki jih že dolgo niso obiskali. Načeloma grem povsod sam. Srečujem se z ljudmi, vendar sem samozadosten, ko potujem. Rad gledam stare stvari, saj obožujem zgodovino. Vidim pa, da ljudje velikokrat doživljajo stvari posredno preko mene, pa tudi radi vidijo, da nekdo uživa v njihovem domu ali soseski. Če bi si ogledal samo osnovne turistične stvari, se v meni ne bi nič spremenilo, samo sledil bi urniku. Toda včasih je pustolovščina najboljši način, kako izkusiti življenje. Ne videti vseh turističnih atrakcij, ampak teči po gorski poti, do katere popotniki navadno ne pridejo. Nisem šel v Ajdovščino, da bi videl Otliško okno, v Maribor, da bi videl Piramido, v Zagreb, da bi šel na Sljeme, ali v Split, da bi videl Brač. Vendar sem vse to videl in nekaj ljudi, ki sem jih srečal, je bilo navdušenih, da sem to naredil na svoj način. Predvsem moji slovenski in hrvaški tekaški prijatelji.
Kakšni so tvoji načrti za naslednje tekaške tekme? In seveda najpomembnejše vprašanje - se naslednje leto vračaš na UTVV?
Konec julija sem ponovno prijavljen na 100-miljski vzdržljivostni tek Ouray. Majhno mesto sredi velikih gora! Na tej tekmi sem v primerjavi z drugimi udeleženci kot parna lokomotiva, vendar se je vseeno udeležim. Gre za naravnost čudovito, a težko preizkušnjo, sanje vsakega tekača. Razen vzpona in čudovitih razgledov, bi si želel videti tudi kakšnega prekaljenega vipavskega in biokovskega tekača ob sebi. A bodite prepričani, če končam to tekmo ali ne - vaš fant iz Kalifornije se naslednje leto vrača v Slovenijo na UTVV – in to v sandalih! 😎
Upam, da bo z mano tudi nekaj ameriških tekačev.
Hvala za tvoj čas in širok pogled na svet!
]]>
Kaj je torej 7 stvari, na katere je treba biti pozoren pri nakupovanju zimskih oblačil:
1. Razmerje med ceno in kakovostjo
Zimska oblačila niso poceni. V primerjavi z običajnimi in poletnimi oblačili so debelejša in daljša. Zaradi tega so tudi dražja. Lahko pa kupite ugodna zimska oblačila na spletu, tako da izkoristite spletne trgovine, ki ponujajo kodo kupona, na primer na spletni strani Be Active, kar vam bo omogočilo nakup oblačil po ugodni ceni. Nakup oblačil po znižanih cenah pomeni, da prihranite in lahko kupite še preostanek manjkajočih oblačil ali pa si privoščite smučarsko karto ali zaslužen oddih v toplicah.
“Še kar ne morem verjeti, da mi je uspelo. Ko gledam fotografije za nazaj, kar ne morem verjeti, kar vse sem doživela. Bilo je težko, polno preizkušenj in premagovanja straha, a izredno lepo, polno trenutkov neizmerne sreče in veselja. Hvala vsem za spodbudne besede, saj so me mnogokrat vzpodbudile, da vztrajam naprej. Joj, kar ne morem verjet, da se vračam nazaj v civilizacijo. Po petih napornih dneh štopanja, vožnje z avtobusom, vlakom, prevozi, taksijem, kupovanja nagobčnika za Pikija, spanjem na tleh na postaji in v bolj ali manj lepih sobah, razočaranjem nad spoznanjem da vlaka, ki bi moral biti, sploh ni, rotenjem voznikov avtobusov, da nas spustijo gor s psom in še bi lahko naštevala, nam je končno uspelo priti domov. Nahrbtnik ne bo več moj najboljši prijatelj in jaz se bom lahko odpočila. Seveda so že novi plani za preostanek poletja za pridne študente Jeseni pa mogoče pride na vrsto kak potopis, razmišljam pa tudi o nadaljevanju objav o utrinkih s poti, s katerimi sem takrat kmalu po prihodu na Hrvaško zaključila.” – je zapisala Maruša po opravljenem via Dinarica trailu.
Marušo Orel smo povprašali tudi nekaj aktualnih vprašanj iz njenega izjemnega solo tripa od Slovenije do Albanije:
Kako si prišla na idejo za tak podvig?
Pri enem izmed predmetov pri študiju smo morali izdelati e-gradivo in odločila sem se za spletno knjigo o dolgih pohodniških poteh, ki vsaj en del potekajo po Sloveniji. Našla sem kar nekaj pohodniških poti, ki sem jih na kratko opisala. Z večino obveznostmi v tem študijskem letu sem zaključila že marca in zato sem razmišljala kaj bi počela do konca julija, ko sva bila s fantom dogovorjena, da greva na road trip s kombijem. In tako sem prelistala e-knjigo, ki sem jo izdelala in se kar na hitro odločila, da grem prehodit Vio Dinarico.
Kako si se pripravila fizično in psihično?
Fizično se nisem pripravljala 😀 Sem pa zato na začetku hodila bolj počasi in nato stopnjevala število dnevno prehojenih kilometrov. Sem pa sicer pogosto fizično aktivna (včasih manj, včasih več, odvisno od obdobja in obveznosti, ki jih imam), tako da sem imela neko “bazo” kondicije. Odločitev, da grem prehodit to pot sem sprejela zelo na hitro, zato časa za priprave nisem imela veliko. Večino časa sem preživela pred računalnikom z namenom, da zberem čim več informacij o poti in o opremi, ki jo potrebujem za pot ter si pridobim, vse kar potrebujem (večino opreme sem namreč naročila preko spleta). Psihična priprava je potekala na ta način, da sem prebrala čim več o tej poti in o temah, povezanih s hojo dolgih pohodniških poteh in se poskušala čim bolj pripraviti na vse možne scenarije, ki jih lahko na poti doživim.
Česa si se na poti najbolj bala?
Uff, veliko stvari 😀 Imela sem kar veliko strahov, ki sem jih morala premagati – bala sem se srečanj z migranti in lokalnim prebivalstvom, ki bi mi želeli škodovati, spanja sama v šotoru sredi ničesar, srečanj z živalmi (kačami, medvedi, volkovi)…
Najlepša prigoda, ki se ti je zgodila?
Težko bi omenila samo eno, saj sem na poti doživela res veliko lepih stvari. Mi je pa sedaj ob razmišljanju o odgovoru na to vprašanje na pamet prišlo srečanje s starejšim parom in pastirjem, ki sem jih srečala v odročni vasici v Bosni. Vprašala sem jih, če lahko postavim šotor pri njihovi hiši. Bili so zelo prijazni, takoj so me sprejeli in se zvečer veliko pogovarjali. Dogovorili smo se, da se zjutraj dobimo na kavi in ko sem drug dan prišla v njihovo skromno hišico, me je ta že čakala na mizi. Pokazali so mi tudi kako izdelujejo tradicionalni Hercegovački sir, kar je bila neverjetna izkušnja.
Najslabša prigoda, ki se ti je zgodila?
Hmm, najverjetneje bi to bilo ko sem zbolela in nisem imela nobenega ob sebi, da bi mi pomagal. Zatekla sem se v bližnji samostan in res sem hvaležna patru, ki mi je pomagal in mi skuhal čaj, popekel kruh, me peljal na urgenco, poiskal sobo kjer sem lahko počivala s Pikijem ob sebi… Brez njega ne vem kako bi zmogla.
Kako si se navigirala na poti?
Uporabljala sem mobilno aplikacijo Outdooractive, kjer sem imela naložene zemljevide vseh delov te poti. Kjer pa ni bilo signala, sem si pomagala z aplikacijo Mapy.cz (prva aplikacija namreč brezplačno deluje le ko je signal).
Koliko kilometrov si v povprečju prehodila na dan?
V povprečju sem prehodila 21km na dan.
Kakšne izkušnje imaš od prej, poleg prehojene SPP?
Izkušenj nimam tako veliko, kot bi si verjetno kdo mislil. Včasih grem hodit v hribe, ko imam čas plezam. Nekaj časa sem plezala tudi alpinistične smeri v hribih, kar pa je trenutno bolj na stranskem tiru zaradi ostalih stvari, ki sem se jih odločila narediti.
Kako izgleda tvoj povprečni trening?
Ufff, nimam povprečnega treninga 😀 S športom se ukvarjam včasih več, včasih manj, odvisno od obdobja ter od časa, ki ga imam na razpolago. Na primer ko sem se za par mesecev odšla v Španijo, sem tam veliko kolesarila, v nekaterih obdobjih sem veliko hodila v fitnes, spet v drugih sem več tekla ali pa plezala. Res odvisno tudi od mojega počutja. Rada aktivno preživljam prosti čas na različne načine.
Ker si omejena s težo in volumnom, kaj so bile tiste nujne stvari, ki si jih vedno imela pri roki?
Nakupovanju opreme sem namenila kar precej časa, saj sem želela s sabo vzet res najnujnejše stvari. Tako so bili v notranjosti nahrbtnika spalna vreča, podloga, šotor, oblačila, pribor za kuhanje ter hrana, v zunanjih predalih pa sem imela zgornje sloje oblačil, plastenke za vodo in filter vode, dokumente, prvo pomoč, stvari za osebno higieno, solzivec za medvede in dva navadna, sončna očala, kamero, nož ter satelitski in navadni telefon.
Kaj pa oblačila, kakšna oblačila so najbolj uporabna na taki poti?
Oblačila morajo biti seveda kvalitetna, saj imaš s seboj le par kosov in morajo ta služiti svojemu namenu, tako kot je treba, ter seveda lahka, stisljiva in hitro sušeča. Zelo sem bila zadovoljna z rahlo oblazinjenimi nogavicami z velikim deležem volne, saj so me ta grela tudi, ko sem imela mokre noge. Spodnje perilo ter kratke majice so se pokazale kot učinkovite prav tako volnene kot tiste z umetnih materialov. Zelo pa sem bila zadovoljna tudi z “puhovko” iz umetnega materiala, ki me je grela, tudi če se malce zmočila. Pomembna je tudi kvalitetna vetrovka in vetrne hlače, ki te zaščitijo pred vetrom in dežjem.
Veseli smo, da si uporabljala UTVV majico, si se teka že udeležila, planiraš udeležbo na naslednji izvedbi?
Teka se nisem udeležila, sem pa majčko dobila ko sem pomagala na eni izmed točk na trasi teka. Udeležbe zaenkrat ne planiram, saj me trenutno ostali športi bolj navdušujejo.
Kako je bilo, ko si poleg sebe, morala skrbeti še za svojega psa?
To, da sem vzela psa Pikija s seboj prinese veliko lepega, prav tako pa tudi veliko skrbi. Nositi sem morala vodo še zanj, hrano pa si je nosil sam v svojem nahrbtniku. Nakup hrane zanj je bil včasih kar problem, tako da sem ga hranila tudi z raznimi salamami in pločevinkami golaža. Velik problem pa so predstavljali psi v vaseh, ki so se takoj zagnali za njih in sem se morala postaviti vmes in jih nekako odgnati proč. Tudi v nekaterih prenočiščih so me gledali grdo, da imam psa s sabo in mi enkrat celo očitali, da ne bi smela vzeti psa s seboj, saj se tega ne počne. Je pa pes vsekakor dobra družba in uživala sem v preživljanju časa z njim in bi se še enkrat povsem enako odločila.
Ker smo ravno v Covid času, te je to kje omejevalo?
Moram reči, da večino poti sploh nisem čutila, da virus obstaja, še posebej v Bosni. Razen tega, da sem nosila masko v nekaterih trgovinah, se to ni občutilo. Je pa res, da je bilo veliko koč ob poti zaprtih. Razlog za to bi lahko bil tudi Covid in s tem zmanjšanje turistov, kar so nekateri tudi omenili, nisem pa prepričana, da je to pravi razlog za zaprtje skoraj vseh koč, mimo katerih sem šla.
Kakšni so plani za prihodnje podvige?
Trenutno je v planu uživanje na road tripu s kombijem do konca septembra, saj se z oktobrom začnejo študijske obveznosti. Potem pa ne vem, v glavi imam še veliko želj in idej, ampak ne želim delati preveč planov, saj nikoli ne veš kako se bo izteklo (še posebej v teh časih). Prav tako se rada odločam nekako zadnjo minuto in naredim to, kar čutim, da je zame najbolje in kar si najbolj želim.
Misli, spoznanja, ideje, ki si jih dobila na poti?
Spoznala sem, da so ljudje na podeželju v BiH in Črni Gori bolj odprti kot smo mi in ti res z veseljem pomagajo in te sprejmejo v hišo, tudi če sami nimajo veliko. To me je res presenetilo. Velikokrat so mi delovali veliko bolj srečni kot smo mi, čeprav so (vsaj navzven) delovali revni. Veliko sem razmišljala o tem, v kakšnem luksuzu mi živimo, pa se tega niti ne zavedamo. Lepo je spoznati, kako pomembna je voda, hrana in kako lepo je spati na toplem in suhem. Čudovito je bilo preživljati čas v naravi in živeti z njo, to nam po mojem mnenju manjka.
Žal ju je je ustavil časovni limit na 240 km (20000 vm+), vendar sta oba srečna in zadovoljna s tem, kar sta naredila in gresta naprej novim izzivom naproti, polna novih izkušenj, ki ti jih lahko da samo tako brutalna preizkušnja, kot je PTL.
V cilju smo pričakali prvo ekipo PTL in med čakanjem je spiker povedal, da PTL nima prvega, drugega in tretjega mesta. So samo tisti, ki so se ga udeležili in samo tisti vedo, kako to izgleda.
Anji in Tomiju žal ni uspelo uloviti časovnega limita, vseeno pa sta prehodila več ko 2/3 poti in dokazala, da sta izjemno močan in sposoben ter uigran tim. Doma so ju otroci sprejeli kot zmagovalca, kar je tudi edino pomembno ❤️
Več pa si preberite v njunih besedah spodaj, ki se človeka res dotaknejo.
Čestitke tudi vsem ostalim, tistim, ki so prečkali ciljno ravnino in tistim, ki jo še bodo!
💬Anja:
To ni bil Trail. Ne vem kaj je blo. Nekaj najtežjega. Vsak dan neki novega:ledeniki, granitni balvani praktično skoraj ves čas, nočni prehodi prelazov po snegu, 1000 vm grape z melišče. Poti praktično ni bilo, ld balvani, melišča, orientacija vsak korak. Nočna megla, vsi tritisocaki praktično ponoči. A bilo je nepozabno uživala sva vsak trenutek. Doživela nepredstavljivo. A limit je povzročil da praktično nisva spala, bila ves čas v laufu. Če bi zadnjo noč lahko spala vsaj pol ure bi uspelo. V bistvu sva izčrpana,, celo telo. Polona je bila odlična. A glavni PTL sva naredila, spustila le znani del okrog MB. 5 dni teka, 4 h spanja, 240 km, 20000 vm . Kljub temu sva bila pripravljena laufat še 24 ur. A limit naju je ustavil. Vsi so govorili da je zadnji del lažji, a v 20ih urah sva naredila 20 km. Niti minute nisva imela zadnjo noč, ki se je začela s potjo po plazovitem terenu, nadaljevala z 800 vm po strmem melissu brez poti, 800 m snega ob katerem so dali le strik in za konec še 1500 vm po balvani. Potem pa takoj v drugi vzpon…. Poleg tega je čudež, da je Tomi živ, saj je po balvani nardil obrat z glavo navzdol in se na srečo zadržal pred padcem v prepad. Na vsak dan sva ponosna, hvaležna za vsa doživetja. Prehodila sva poti, ki jih drugače ne bi. Zelo naporno in nepozabno.
💬Tomi:
V sklopu UTMB (svetovno srečanje trejlašev pod Mont Blancom), posebna skupina pripravi tudi posebno pustolovščino s 300 kilometri in 25.000 višinci najdaljšo in najtežjo preizkušnjo, ki ji ne moremo več reči ne tek, ne trejl, ne pohodništvo, ampak kombinacija vseh veščin, ki si jih ljudje za premikanje po hribih z lastnim telesom lahko predstavljamo:PTL »Petite Trotte à Léon« v prevodu pomeni »mali sprehod«. Kot da bi se že z imenom poskušali posmehovati tistim, ki se prijavijo.
Že kmalu po startu in spoznanju, kakšno varianto proge so sestavili 2021, pa je jasno, da nas imajo za norce. Ampak to je za prave ultra trejlaše največji kompliment.Po moji zadnji tako dolgi preizkušnji (360km Swiss Peaks Trail) se je število kilometrov celo zmanjšalo, bistveno pa se je povečala zahtevnost pogojev. Celo v primerjavi s PTL prejšnjih let, saj jo je zasnoval nov vodja proge in speljal v odročen svet »in the middle of nowhere«, nam je dal le GPS sled ter zemljevid, nekaj redkih koč s hrano ter z ali brez možnosti nujnega spanca. Obvezne so ekipe 2 ali 3 članov, ki so neločljive in morajo skupaj priti v cilj najkasneje v 152,5 urah.
Podpora je dovoljena samo na štirih »življenjskih bazah«, visokogorske koče so tako z avtom nedostopne. Kljub temu nama je bila Polona Vetrih v veliko pomoč in tudi psihološko podporo. Iz srca ti hvala!Med obvezno opremo pa poleg običajnih stvari spada tudi čelada, plezalni pas, samovarovalni komplet in dereze za prečenje ledenikov, vsa oprema za nujno bivakiranje (celo spalno vrečo in zasilni šotor sva nekaj časa nosila s sabo), zimska oblačila, hrana in 2 litra vode. Tako je postal nahrbtnik precej težak. Zaradi nenehnega iskanja smeri (uhojene poti večkrat sploh ni bilo), ponekod skoraj neprehodne podlage, nevarnih odsekov ter dolgih noči in pomanjkanja spanja, se hitrost premikanja bistveno zmanjša v območje, ki te približa vmesnim časovnim zaporam in vse to sva občutila tudi midva z Anjo.Dobro je, kar se je zgodilo, dobro je, da je prišla tekma, ki je tudi meni pokazala vso veličino, moč, mogočnost in neskončnost narave. Ni nas premagala, pokazala pa nam je našo majhnost in našo moč ter koliko in kdaj nam pusti dovolj blizu, da jo začutimo, spoznamo in se je dotaknemo.
Tokrat nas je spustila res blizu njenemu srcu, bila je prijazna, bila je lepa. Hkrati pa je pokazala, kako prostrana, raznolika in velika, močna in mogočna je. Potke, ki smo si jih ljudje zgradili, da jo lažje raziskujemo, so zanjo le drobne nitke. Tokrat, ko pa smo lahko zašli izven označenih na povsem neuhojene poti, pa smo lahko začutili veliko več njene nadčloveškosti, s tem pa tudi njene neskončnosti.Nekaj kilometrov, hribov, kamnov, potočkov in koščkov ledu, ki so zanjo le drobec, človeka pripeljejo do skrajnih meja njegove fizične vzdržljivosti. Še bolj pa se na takšnem delčku poti pokaže, kje ima vsak posameznik postavljene svoje lastne psihične, umske in razumske meje.
Zelo enostavno se je ob najmanjšem naporu ali nevarnosti umakniti v varno zavetje domačega kavča. Tudi, če si zastaviš nekoliko višji cilj, pa za vsakega pride trenutek, ko prizna svoje meje.Ta moj trenutek meje je prišel na prelazu »Col de Serre« po 230 kilometrih in 20.000 višincih, ko sem spoznal, da časovnega limita na 10 km oddaljeni kontrolni točki ne moreva ujeti.Ni prišel po prvem dnevu najtežjih granitnih balvanov, ko je tretjina od 61 ekip odstopila in sem že začel razmišljati o smiselnosti tega početja, ko sva za 56 km potrebovala 24 ur, saj smo takoj iz štarta naredili dvojno vertikalo na prvi tritisočak, potem pa začeli ples po premikajočih se granitnih blokih.
Seveda se je ta trenutek še bolj oddaljil v drugem in tretjem dnevu, ko sem se odlično počutil in motiviral tudi druge.Ni prišel v četrti noči, ko sem se zaradi bolečine v kolenu dobesedno plazil na vrh »Mont Bellaface«. Takrat sem iz jeze in kar naduto rekel: »Če bo treba bom prišel v cilj tudi po vseh štirih. Jim bom že pokazal!« Komu, kaj pokazal? Sebi se dokaži!Trenutek mojih meja ni prišel niti v peti neprespani noči, ko sem samo sledil Anjinim korakom in na trenutke padal v spanec med hojo.
Tudi ni prišel na nobenem zahtevnem klancu ali spustu, pa tudi, če je bilo na 110km že 11.000 vm+ ali pa na 150 km 15.000 vm+.Ni prišel, ko v 12 urah nismo imeli kje dotočiti vode, sonce pa je neusmiljeno žgalo tudi na visoki višini.Ni prišel, ko smo se vzpenjali na prelaz, v bližini katerega se je zgodil podor, padajoče skale pa nekaj metrov od nas zgrmele v dolino. Takoj za tem smo izvedeli, da se je na sosednji tekmi TDS smrtno ponesrečil tekmovalec.Ni prišel niti, ko sem sam zdrsnil in z glavo naprej poletel v trdo kamenje.Kdaj pride moj trenutek slabosti in kako v tistem trenutku reagiram, izvem v trenutkih, ko je telo izmučeno do onemoglosti, ko zaradi pomanjkanja spanja več ne vem, kaj je realno in kaj plod moje domišljije, ko so bolečine tako velike, da jih tudi glava ne more več ignorirati.
Zato se ne bojim takšnih trenutkov, zato se ne izogibam izzivov, ampak iščem priložnosti tudi v dolgih in napornih hribovskih in tekaških preizkušnjah, da se lahko v takšnih trenutkih spoznavam in izvem, kdo sem in kako reagiram.Ljudje smo različni, imamo različno preteklost in različno trenutno situacijo, zato ne obsojam nikogar, ki v takšnih trenutkih sprejme napačno odločitev. Vzpodbujam pa vsakogar, naj se spravi v takšno situacijo, kjer bo spoznal, kako reagira, kakšen je.
Trejl tek oziroma dolgotrajna/vzdržljivostna športna aktivnost je za to ena od možnosti, kjer posledice napačnih odločitev ne bodo tragične. Boš pa s tem ob spoznavanju samega sebe imel možnost sebe tudi spreminjati in naslednjič ravnati drugače.Ob tem spoznanju me že ta trenutek, še niti dan po koncu najinega tek, vleče nazaj k dokončanju nedokončanega, nazaj k drugačnemu pristopu, nazaj k izkoriščanju vsake priložnosti, ki ti jo življenje ponudi. Nazaj k temu teku več ne morem (pa tudi razmišljanje o tem, kaj bi se lahko zgodilo, če bi tekla naprej nima smisla, soglasno sva sklenila, da je takšen razplet zagotovo dober za nekaj drugega, nekaj še pomembnejšega ter da naju je PTL naučil ogromno novega).
Lahko pa se vrnem k svojemu življenju in tam sprejemam in dajem več. Lahko se vrnem nazaj k svoji družini (otroci so naju doma sprejeli kot največje zmagovalce). Lahko se vrnem k svojemu delu v službi in tam pokažem še več. Lahko se vrnem k vsemu, kar v življenju počnem in sem pri tem boljši, bolj zavzet, bolj strasten.K temu me vsak dan znova navdušuje tudi Anja, ki je bila kot partnerica v ekipi izjemno močna in bi verjetno sama prišla do cilja, zato sem o njej po tem novem skupnem doživetju najinim otrokom zapisal tako: »Otroci, vaša mama ne bo nikoli obupala, nikoli se predala. Je neizmerno močna. Zanjo vedno obstaja pot naprej. Borila se bo do zadnjega atoma moči, do zadnje kaplje krvi, do… pravzaprav zanjo »zadnja možnost« sploh ne obstaja. Borila se bo vedno…«
Ponosni smo, da lahko zagotovimo kvalitetne majice SportHG za tekaški dogodek v barvah HG TRAIL Idrija.
Da boš na svojih trail tekaških dogodivščinah še bolj užival/a, pa ti do 31.8. 2021 nudimo 15% popust na vsa oblačila SportHG v spletni trgovini www.be-active.si
Uporabi kodo: HGTRAIL
Oblačila boste lahko tudi videli v živo, saj bomo tam s stojnico. Možen bo tudi nakup. Če imate posebne želje, nam sporočite in željen izdelek prinesemo na ogled.
Na tekaškem dogodku se tekači lahko pomerite v več razdaljah:
2,45km - HG Vertical
14km - Čipka trail
24km - Berkmandlc
50km - HG Trail
Kje se bomo še lahko videli v prihodnje:
SwissPeak [28.8. - 5.9. 2021] - Z oblačili bomo opremili UTVV Race Team člane, ki bodo tekmovali v Švici.
UTMB [23.8. - 29.8. 2021] - najprestižnejši trail dogodek na svetu. Prisotni bomo kot UTVV Slovenija. Naša dva atleta Anja in Tomi Klančnik, ki sta tudi člana UTVV Race Team, bosta tekla PTL. Družinsko pa sta prehodila celoten Tour du Mont Blanc s 4 otroci, najmlajša stara 9 let. Več o njihovem podvigu pa tukaj.
UTVV [29.10. - 31.10. 2021] - Konec oktobra pa se vidimo na matičnem dogodku, na dogodku, ki je sploh omogočil prihod SportHG v Slovenijo: Ultra Trail Vipava Valley!
Vmes bomo seveda pridno trenirali, spremljali naše atlete po prireditvah doma in v tujini in se javljali s hribov, napisali še kakšno reportažo pa še kaj.
Spremljaj nas na družbenih omrežjih za vse novosti.
]]>Pot TMB, ki obkroži masiv Mont Blanc je ena lepših, predvsem zaradi pestrosti narave, mogočnosti ledenikov, nadmorske višine od 1000 do 2800 m, skakanja čez ledeniške reke in doživetij narave kar treh držav: Francije, Italije in Švice. Pri tem se nabere kar 170 km in 10000 vm. In to pot smo naredili vsi – cela družina. Po TMB hodi veliko pohodnikov, predvsem mladih in tujcev. A otrok ni bilo veliko. Zelo sva ponosna na vse naše pohodnika. Tinkara je najbrž ena najmlajših, ki pot prehodila in to v šestih dneh.
Pot je večinoma dobro označena, a ker ponuja različne variante, smo poleg zemljevida in knjige z opisi imeli tudi GPS sled, kar se je izkazalo za odlično, saj se praktično nismo izgubili. Seveda pa to pomeni, da je potrebno pot v celoti načrtovati. Koče pod vznožjem Mont Blanca so zasedene in je rezervacija potrebna že vsaj en mesec prej. Prav tako je potrebno predvideti, koliko čas boš za sklenitev kroga potreboval. V knjigah so opisane etape razdeljene na 11 dni. Tretja zanka poti TMB pa je vreme, ki se ga pri načrtovanju en mesec pred pohodom ne da napovedati, a je na poti najpomembnejši dejavnik. Po tej poti poteka tudi zelo znana ultraška preizkušnja UTMB. Veliko pohodnikov pa se na pot poda kar s šotorom, saj je na poti kar nekaj kampov in tudi koče večinoma dovolijo kampiranje v bližini.
Logistično načrtovanje te poti je res najtežji del TMB, saj se sprašuješ koliko poti bomo zmogli na dan, kje bomo jedli, se odpočili, kje lahko skrajšamo v primeru dežja, kaj vse lahko damo v nahrbtnike, da ne bodo pretežki in drugo. Ta del sva z možem Tomijem naredila na podlagi izkušenj iz utraških tekov in glede na kondicijo naših otrok Eme (15 let), Neje (14 let), Roka (11 let) in Tinkare (9 let), ter tudi njihovo suvereno hojo po hribih. Za tak podvig so namreč potrebna leta hribovskih izkušenj, hoje, saj so vzponi in spusti res dolgi, vreme pa se lahko v trenutku obrne. Vse to smo mi imeli in tako smo komaj čakali na začetek te naše poti.
Vsak dan smo hodili povprečno od 9 do 10 ur, s počitki vred, torej je bila hoja razporejena čez cel dan.
Malo podrobnejši opis po dnevih:
2.8.2021 DAN 1 (25 km, 1700 vm, 9 h):
Les Houches (1050) - Col de Voza (1650) - Bionnassay (1320) - La Champel - Les Contamines - Noter Dame de La Gorge - Chalet Nant Brame - Chalet des Pres - Refuge des Pres (1950)
Start in smer si vsak izbere sam. Mi smo začeli v Franciji, v Chamonix - Les Houches v nasprotni smeri urinega kazalca. Prvi dan smo se najedli smukuc, borovnic, robidnic, malin, kosilo iz trgovine v Les Contamines in večerjo v koči. Naučili smo se pozdraviti: »Bo žur« ???? in ugotovili kje vse nas bodo ožulili nahrbtniki.
3.8.2021 DAN 2 (32 km, 2000 vm, 9,5 h)
FRANCIJA: Refuge des Pres - Col du Bonhomme (2329) - Col de la Croix du Bonhomme (2479) -
Col des Fours (2665) - La Ville des Glaciers (1789) - Col de la Seigne (2516)
ITALIJA: Rifugio Elizabeta (2195) - Cabane du Combal – Courmayeur (1500)
Drugi dan je zaznamovala neverjetna in raznolika narava, razgledni prelazi nad 2300 ter pogledi na ledenike. Cela pot drugega dne je bila na višini nad 2000 m. Zbudili smo se v jasno jutro, a napoved za drugi del dneva je bila deževna. Pred nami je bila dolga pot, zato smo upali, da pred dežjem osvojimo prelaze Col du Bonhomme, Col des Fours ter najvišjega Col de la Seigne. Iz vsakega od prelazov se je potrebno najprej spustiti ter nato ponovno vzpeti. Dolgi vzponi na tej poti so bili morda najtežji del, saj je teža nahrbtnika s spalko, oblačili, pijačo ter hrano kar velika. Na srečo je vode na poti TMB zelo veliko in smo kmalu ugotovili, da jo lahko dotakamo iz potočkov in rek. So pa pogledi s prelazov res impresivni. Masiv Mont Blanc se pred tabo obrača, enkrat vidiš njegov najvišji vrh, drugič Grandes Jorasses ali Aiguille du Midi in druge. Pri tem pa prehajaš iz ene v drugo dolino in prav vsaka je res posebna in čudovita. Iz najvišjega smo se nato spustili v dolino Val Veny. Kosilo iz nahrbtnika in krajše pavze so se izplačale in v kamp Hobo v Courmayeur v dolini Val Veny smo prispeli tik pred dežjem. V tem kampu smo spali že pred startom in tu je bil šotor postavljen kar vse dni.
4.8.2021 DAN POČITKA
Preko noči se je dež le še okrepil in se nadaljeval v cel naslednji dan. Zato smo si privoščili dan počitka v kampu.
5.8.2021 KRALJEVSKA ETAPA DAN 3 (35,5 km, 2600 vm, 13 h)
ITALIJA: Courmayeur - Rifugio Bertone (1989) - Tete de la Tranche (2584) - Col Sapin (2436) - Pas Entre-deux Sauts (2524) - Rifugio Bonatti (2054) - Chalet Val Ferret (1700) - Rifugio Elena (2053) - Grand Col Ferret (2437)
ŠVICA: Grand Col Ferret (2437) - Alpage de La Peule (2071)
Mogočna Bela gora je bila ta dan pred nami. Po vertikalnem 1000 m vzponu nad Rifugio Bertone smo jo gledali praktično iz oči v oči. Občudovali smo njene vrhove, ledenike, strmino in skale. Greben proti Tete de la Tranche, spust v dolino Val Ferret ter pravljični koči Rifugio Bonatti ter Elena so nekaj tako impresivnega, da pozabiš na ves napor. Duša ti kar poje. Še nevihta, ki nas je zmočila, nas pri tem ni zmotila. Na srečo je bila kratka in sonček nas je ponovno ogrel. Vedno je nekdo od otrok potegnil v hrib in pridobil zmago nad prelazom. Tokrat je bila to Neja, ki je na poti proti Grand Col Ferret prehitela tri mlade Francoze. Niso mogli kaj, da ji vsi zadihani ne bi čestitali. Koča nad Švicarsko dolino Val Ferret ter v pokrajini Valais, nas je lepo pozdravila ter obudila spomine na težko in hkrati prelepo tekaško preizkušnjo Swiss Peaks. Ponovno smo naredili nemogoče. Otroci niso mogli verjeti, da jim sploh ni težko, da jih noge sploh ne bolijo, da kar grejo. Le nahrbtniki so v hrib zelo težki, pri spustih pa lažji. Nemogoče so preobrnili v uresničljivo.
6.8.2021 DAN 4 (25 km, +900, - 1700, 8 h)
ŠVICA: Alpage de La Peule (2071) - La Fouly (1593) - Plaz de Fort (1100) - Les Arlaches - Issert -
Champex-Lac (1500) - Gite Bon Abri (1600)
Lepa celodnevna sončna napoved je prispevala k ležernemu dnevu, v katerem smo uživali v razglednem grebenu nad Val Fouly, nato pa raziskovali Švicarsko dolino Val Ferret ob reki La Drance le Ferret. Pot pelje skozi Camping Les Glaciers s plezalno steno in zipline. Vsakič, ko smo prišli do trgovine smo imeli malico, ne vem kam otroci spravijo vse to. No, v Švici smo bili v trgovini več časa, kupili smo manj in plačali več. Pršut je 80 eur/ kg, kavica 3,50 eur in pivo skoraj 10 eur. Temperature čez dan so bile med 15 in 20 °C, vendar so nas sončni žarki res lepo ogreli. Ta dan nam je pasala osvežitev v jezeru Lac de Champex. Zvečer, ponoči in zjutraj pa okrog 0°C. Prespali smo v Gite Bon Abri, kjer so nam dovolili, da si večerjo skuhamo sami.
7.8.2021 DAN 5 (26 km, 1700 vm, 8,5 h)
ŠVICA: Champex - Lac, Gite Bon Abri (1600) - Alp Bovine (1987) - Col de la Forclaz (1527) - La Peuty (1326) - Les Grandes (2113) - Col de Balme (2191)
FRANCIJA: Col de Balme (2191) - Gite Charamillon (1900)
Švica te kar objame v svojo prelepo naravo. Tudi nas je prevzel zelo razgledni greben do Alp Bovine in nato spust do znanega kolesarskega prelaza Col de la Forclaz. Še bolj impresiven pa je visokogorski del do prelepe koče sredi hriba Les Grandes ter Col de Balme. Ko si tako prevzet od narave in kar lebdiš kot v nebesih, pa te Švicarji hitro postavijo na trdna tla. Pa to niso njihove cene, ampak neprijaznost in hladnosti. Ta dan je bila napoved kar zaskrbljujoča: nevihta po 16-ih. Zato smo imeli lep tempo, a nevihta je prehitevala in nas ujela dve uri predčasno. Nevihta nas je ulovila na višini nad 2000 m in vedrenje ni bilo smiselno, saj je bila napoved dežja do jutra. Bili smo mokri in premraženi, a smo morali naprej še 2 uri do koče. Megla in burja sta iskanje prave koče na pobočju smučišča z vlečnicami in drugimi kočami še otežili. Spustili smo se prenizko, zato smo se morali do prave koče ponovno vzpeti. A nam je uspelo. Vsi smo bili presrečni. Preoblekli smo se, celo nekaj stvari posušili in se ogreli.
8.8.2021 DAN 6 (32 km, +1700, -2000, 11 h)
FRANCIJA: Charamillon (1900) – Montroc - Tre Le Champ - Argentiere (1300) - La Flegere (1877)
Plan Praz (2075) - Col de Brevent (2368) - La Brevent (2525) - Lac de Brevent - Refuge de Bellachat (2152) - Les Houches (1050)
Pred nami je bil le še en dolg in prečudovit dan. Zbudili smo se v megleno jutro, a vsaj dežja ni bilo. Koča Gite Charamillon je zelo majhna z najbolj prijazno oskrbnico na svetu. Častila nam je tudi kavo, eno redkih kav na tej poti. Najprej smo se spustili v dolino do mesta Argentiere, kjer smo si privoščili francoski rogljiček. Nato pa smo se vzpeli na zanimivo pobočje s smučišči nad mestom Chamonix, ki s svojo zanimivo pokrajino spada tudi v naravni rezervat. Najvišji in naš zadnji vzpon je bil kar 1200 vm na vrh La Brevent (2525), ki pa nam razgleda ni ponudil. A megla nas ni motila in tudi spust za 1500 vm ne, saj smo se bližali cilju in tega kar nismo mogli verjeti. Otroci so se spraševali, kaj nismo ravno včeraj tega pričeli. Vse je minilo hitro, a hkrati smo doživeli zelo veliko.
9.8.2021 POT DOMOV
Prespali smo ponovno v šotoru v Courmayeurju ter se naslednji dan vračali domov čez Švico. Ogledali smo si še mesto Chamonix ter jez Grande Dixence v pokrajini Valais, ki je z 285 m višine najvišji gravitacijski jez na svetu, peti najvišji jez v celoti in najvišji jez v Evropi. Najbolj smo bili veseli razgledov na vrh Bele gore, ki jih prejšnji dan nismo videli.
Tako smo sklenili krog. Bil je poln smeha, veselja, napora, dvomov in predvsem majhnih zmag. Pot smo prehodili v šestih dneh, z vmesnim dnem počitka. Prehodili smo, kar je v začetku izgledalo nemogoče. Pot nas je povezala, nam dala novih izkušenj in spoznanj. Narava nas je navdušila in nas sprejela. Tako smo uresničili naše sanje!
Anja in Tomi sta tudi ambasadorja znamke SportHG v Sloveniji in sta z oblačili izjemno zadovoljna. Oblačila SportHG so ustvarjena za najzahtevnejše preizkušnje in izzive, in kot taka so se tudi izkazala. V spodnji galeriji si poglej katera oblačila sta imela s seboj na poti.
]]>
Letos se je na najdaljši in najzahtevnejši preizkušnji preizkusilo kar 1357 tekačev iz vsega sveta, med njimi 152 žensk. Na startu je bilo 20 Slovencev, prevladovali pa so seveda Italijani. Trasa se razprostira na 120 kilometrih in tekači morajo premagati skupno približno 5.800 metrov pozitivne višinske razlike. Organizatorji so v skladu z ukrepi tekače razdeli po točkah ITRA v tri skupine po 450 tekačev, ki so startale z 10 minutno zakasnitvijo. A vseeno je bil nočni start vsake skupine nabit z energijo in navijanjem!
Sama proga je verjetno ena najlepših v tem športu. Prvi del od starta tekači pretečejo ponoči, zato se iz starta poženejo z naglavnimi lučkami. Z jutranjim svitom pa se odpre pravljična pokrajina. Tre cime, dolina Val de Travenazes, Cinque Torri in vsi ostali naravni biseri te skupine Dolomitov tekače prisilijo, da pozabijo na napor in dolge kilometre nočnega teka. Markantni tritisočaki, s svojimi navpičnimi stenami in ostrimi škrbinami, kot so Cristallo, Passo Tre Croci, Lago di Sorapiss, Antelao, Tofane, Croda dei Toni, Cima Undici kar vabijo tekače naprej; na Forcella Col dei Bos (2331m), se pokaže tudi najvišja Marmolada, pa še Forcella Giao (2360m), Forcella Ambrizola (2277m) in drugi. Med potjo tekače skoraj neprestano spremljajo vodni viri, letos še posebej, kar vse skupaj poživlja in bogati. Dogodek je zelo prepoznaven, skoraj vsak mimoidoči tekače spodbuja, na določenih točkah je atmosfera fantastična, kar velja tudi za štart in cilj.
V cilj je prišlo 831 tekačev (61%), med njimi 101 žensk. Najhitreje je letos 120 kilometrov pretekel Nemec Hannes Namberger, ki je s traso opravil v času 12:02:12 (povprečna hitrost 10 km/h). Pri ženskah pa je slavila Franzozinja Camille Bruyas, s časom 14:06:16 (povprečna hitrost 8,6 km/h). Azara Storm je bila na četrtem mestu (absolutno 21. mesto) s časom 15:03:40 (povprečna hitrost 8 km/h).
Med Slovenci se je najbolje odrezal Velibor JOVANOVIC, ki je zasedel 34. mesto od moških s časom 16:18 ter Bogdana KRAŠOVEC, ki je zasedla 25. mesto od žensk s časom 20:55 Vsi člani slovenske ekipe #UTVV Race Team SportHG, Andi, Anja in Tomi so se tekme La sportiva lavaredo ultra trail (LUT) udeležili prvič in jo tudi uspešno zaključili. Andi je bil s časom 17 ur in 17 minut drugi najhitrejši Slovenec na 57. mestu od moških, Anja pa s časom 24 ur in 50 min tretja najhitrejša Slovenka na 65. mestu od žensk.
Andi:
LUT je povsem dosegel moja pričakovanja, na tekmo sem prišel solidno pripravljen, ozaveščen do kje sega moj domet, zato sem si nekaj rezerve vseeno pustil za drugič :). Kljub odločitvi, da te tekme ne bom jemal preveč tekmovalno, sem imel svoje krize, celoten izziv pa me je vseeno izčrpal, dejavnikov za to je pa mnogo. Predvsem pa sem dobil dobre informacije za svoje ambicije v nadaljevanju sezone - konec avgusta me namreč čaka 3 krat daljša razdalja, s 4 do 5 krat več višinske razlike in vsemi drugimi pogoji. Na LUT pa se zagotovo še vrnem...
Anja:
Obvestilo, da tekma bo me je kar presenetilo in seveda spodbudilo k treningu. Dolomite poznam zelo malo, morda sem prav zato komaj čakala, da jih doživim. Še nikoli se nisem tako veselila naslednjega vzpona z legendarnimi vršaci, naslednjega spusta z prečenjem (bredenjem) po novi reki ali naslednjega prelaza z novim pogled na izjemno lepoto. Nočni del je bil kar hladen, a polna luna je tako osvetljevala Cristallino d'Ampezzo, da sem komaj čakala jutro. Res ni besed, ki bi opisale ta trail - saj je čudovit, a hkrati težak. Tehničnost se je z vsakim kilometrom povečevala in ni popustila do konca. Trail je poseben tudi zaradi velikega števila tekačev, zato na progi praktično nikoli nisi sam; ob progi pa ter neprekinjenega navajanja mimoidočih ter prostovoljcev. Najlepše pa je bilo srečevati Slovence, nasmejane in motivirane. Pred 100 km je sledil še zadnji težak vzpon do koče Averau na 2413 metrih, ter prelaz Forcella Giau. Nato nam je zaključni del popestrila nevihta in nam pospešila spust preko Modevala na Rifgua Croda da Lago ter v Cortino d'Ampezzo. Prihod v cilj je nepozaben, predvsem pa ultraško doživetje po tako edinstveni pokrajini.
Tomi:
Po letu in pol brez tekme sem si moral v glavi narediti kar načrt, kako se pripraviti na to preizkušnjo, vendar sem bil sam nad sabo presenečen, kako sproščeno in pravočasno sem si vse organiziral. Tudi vremenska napoved je bila idealna in vse stvari sem zelo poenostavil in naložil v nahrbtnik res najnujnejše, kar se je izkazalo za povsem dovolj, oziroma še preveč. Naslednjič bom jedel samo kruh in kakšno frutabelo ter pil cedevito, na okrepčevalnicah pa kakšen kozarec kokakole. Mogoče bo to prepričalo moj želodec, da mi ne bo nagajal kot tokrat, ko je protestiral verjetno predvsem zaradi hitrejšega tempa in vročine. Ni pa to nič zmanjšalo mojega globokega doživetja čudovite narave in stolpičastih vršacev mogočnih Dolomitov. Za zaključek pa še najlepše: z roko v roki skozi nevihto priteči v cilj najinega prvega Lavaredo Ultra Traila.
Glavni zmagovalci drugih tekem:
80 km: Marek CAUSIDIS (8:10), Martina VALMASSOI (9:21), Slovenci - Matic ČAČULOVIČ (9:04), Maja DOBOVSEK ZARNIK (15:49)
48 km: Antonio MARTÍNEZ PÉREZ (4:17), Elisa DESCO (5:06), Slovenci -Marko KOBOLD (6:23), Maja DOLINSEK (7:51)
20 km: Alex GARCIA CARRILLO (1:32) Marta FABRIS (1:57), Slovenci - Luka MILINKOVIC (1:59), Tina KORENČ (3:18)
Čestitke prav vsem tekačem – vsi ste zmagovalci!
Podrobne rezultate si lahko ogledate tukaj: https://lavaredo.livetrail.net/classement.php
Zapis je pripravila Anja Klančnik.
Vsi atleti UTVV Race Team SportHG so na tekmi uporabljali oblačila:
Pro Team Air (ženska)
Pro Team Light (moški)
Dales ženske / moške oprijete kratke hlače
Altair kratke hlače
Naos tekaško krilo
Shell / Dune nogavčki
Linija kratkih majic Pro Team je namensko ustvarjena za daljše ultra razdalje, kjer se izkaže z odličnim odvajanjem vlage, izvrstno kompresijo in zadrgo, ki jo lahko odpremo za boljše dihanje telesa.
Dales kompresijske kratke hlače nudijo oprijem telesu in s pomočjo karbonskih vlaken (2%) umirjajo statično elektriko, ki se pri gibanju ustvarja.
Altair so kratke hlače, z všitim elastičnim dodatkom, ki oprime stegno za boljšo kompresijo. Ženska varianta je tekaško krilo Naos.
Na Lavaredo Ultra Trail je obvezno imeti v nahrbtniku oblačila, ki pokrijejo celotno telo. Ker pa ob visokih poletnih temperaturah ne bomo s seboj vlačili dolgih pajkic, se izkažejo nogavčki Shell kot izvrsta izbira. ščitijo pred mrazom in nudijo mišično zaščito.
Vsa oblačila SportHG imajo UV faktor 40+, kar pomeni, da ne prepuščajo sončne svetlobe in nas vedno ščitijo pred UV sevanjem tudi ko je to zelo močno.
]]>
Avtor prispevka: Urša Kralj
]]>
Obstajajo 3 stvari, ki vplivajo na izid športnih dosežkov. Prvič, sposobnost, ki vključuje fizične, tehnične, taktične in psihične sposobnosti. Sposobnost je nekaj, s čemer se rodimo in je ne moremo spreminjati, zato je zunaj dosega našega vpliva. Drugič, težavnost tekmovanja, ki vključuje sposobnost nasprotnika in zunanje faktorje, kot so vremenske razmere, vpliv navijačev in podobno. Tudi nad temi dejavniki nima športnik nikakršnega nadzora. Tretji dejavnik je motivacija, ki direktno vpliva na nivo uspeha in nad katero ima športnik popoln nadzor. Če je športnik močno motiviran, da izboljša svoj nastop, potem bo v to vložil veliko časa in truda. Če hkrati nastopata dva tekmovalca, ki imata skoraj enake sposobnosti, bo na končni izid vplivala količina trdega dela, vztrajnost in najboljša predstava. Z drugimi besedami – zmagal bo športnik, ki je bolj motiviran za zmago.
Običajno obstaja velika vrzel med športniki, ki si želijo velikih dosežkov in tistimi, ki se za to resnično trudijo. Dokaj enostavno je reči, da želiš postati uspešen športnik, veliko težje pa je to uresničiti.
Vsak športnik pride nekje v svoji karieri do točke, ko na treningih in tekmovanjih ne uživa več. Imenuje se točka izčrpanosti, ki se začne, ko postanejo zadeve zanj utrujajoče, boleče in dolgočasne, hkrati pa je to točka, ki je v športni karieri zelo pomembna. Loči namreč uspešne športnike od tistih, ki nikoli ne dosežejo svojih ciljev. Večina športnikov namreč na tej točki popusti ali celo obupa. Resnično motivirani športniki pa dosežejo točko izčrpanosti in kljub temu nadaljujejo. Večina športnikov sovraži točko izčrpanosti, obstajajo le redke izjeme, ki se je veselijo. Ta točka nikakor ni prijetna, vendar končni uspeh odtehta žrtvovanje trdega dela. Najboljša možnost na poti športne kariere je, da športnik točko izčrpanosti sprejme kot del napredovanja do zastavljenih ciljev.
Med situacijskimi faktorji, ki tudi pomembno znižujejo motivacijo, je pomen zmagovanja za vsako ceno. Osredotočenost na zmagovanje kot najpomembnejši cilj prinaša nekaj zunanjega.
Na tekmovanju športnik sprejme zunanji lokus kontrole, kar ponovno zniža občutke samodeterminiranosti in s tem notranje motivacije. Pomemben situacijski faktor je tekmovanje. Ugotavljamo, da se pod vplivom tekmovanja notranja motivacija za aktivnost zmanjšuje. Dolgoročno lahko pride do tega, da posameznik opravlja aktivnost samo, če tekmuje, sicer pa ne več. Rezultati kasnejših študij potrjujejo, da tekmovanje enako negativno vpliva na motivacijo in ne samo pri motoričnih nalogah, kot je šport.
Pri športnikih ima velik vpliv notranja motivacija, želja po doseganju določenega cilja. Če je prisotna zgolj zunanja motivacija, športnik navadno ne pride do faze izčrpanosti oz. v fazi izčrpanosti navadno opusti vse, saj mu to ne predstavlja nobene vrednosti.
Prava motivacija za šport pomeni 100 % vložek časa, truda, energije in osredotočenosti v vse vidike športa. Vključuje izvajanje vsega potrebnega za dosego zastavljenih ciljev. Da se v športniku razvije prava motivacija, je potrebno premagati tri prelomnice: usmeritev, odločitev in predanost.
Preden športnik privzame motivacijo, mora razmisliti o različnih smereh, kamor lahko gre v športu. Ima namreč tri možnosti: lahko popolnoma preneha sodelovati, lahko nadaljuje na trenutnem nivoju, lahko pa si prizadeva postati najboljši. Izmed treh ponujenih možnosti se mora odločiti le za eno.
Njegova izbira napoveduje količino časa in truda, ki ga bo vložil v šport ter končni uspeh. Ko se enkrat odloči, mora temu posvetiti sebe v celoti. Če je njegova izbira postati najboljši športnik, potem bo predanost določila ali ima prvinsko motivacijo ali ne. Njegova odločitev biti najboljši ter njegova predanost športu, morata biti ključni prioriteti. Samo s popolno predanostjo svoji usmerjenosti in odločitvi si bo zagotovil pravo motivacijo.
Vsak hrepeni po zmagovanju, ampak potrebno se je zavedati, da za vsako kolajno, zmago ekipe, državnim rekordom,…, stoji ogromno odrekanja in trdega dela, ki je na nek način poplačan. Gotovo pa neuspeh in poraz ekipe na tekmi vpliva na moralo in iz nje se izvlečemo samo pod pogojem, da je naša notranja motivacija močna, ker s pomočjo le-te, bomo gradili in poskušali odpraviti naše napake, ki so nas privedle do neuspeha.
Članek je podkrepljen z dejstvi in raziskavami iz knjižnih gradiv strokovnjakov na področju psihologije športa:
• Kajtna, T. in Tušak, M. (2007). Trener: športna psihologija in trenerji. Ljubljana : Fakulteta za šport.
• Tušak, M. in Faganel, M. (2004), Jaz športnik. Ljubljana: Fakulteta za šport
• Tušak, M. in Tušak, M. (1997), Psihologija športa. Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete
• Vodeb, R. (2005), Interpretacija športa. Trbovlje: Fit
Avtorica: Urša Kralj
Pred dvema letoma pa se je v moji glavi zagnal kolešček, ki me je končno usmeril v pravo smer in dobesedno čez noč sem se na novo rodila, »shodila« in se trmasto odločila, da bom začela teči. Prvi poizkus je bil dokaj bizaren, saj sem že po tridesetih sekundah zadihano ugotovila, da se dobesedno dušim in da sem se znašla »potopljena pod vodo« svoje lastne lenobe, ki se mi je kopičila skozi leta in me je imela ves čas v trdnem oklepu sedečega načina življenja. Kar na jok mi je šlo, ko sem ugotovila, da komaj še diham, in da nikakor ne morem nadaljevati naprej, čeprav sem si zamislila kako bom romantično tekla čez neskončne mestne parke (takrat sem bila ravno na Dunaju) in uživala v raziskovanju številnih čudovitih kotičkov mesta. Na moje razočaranje se je torej ta več kilometrski podvig zaključil z nekaj metri in hitro sem osramočeno odšla domov in skoraj vrgla »pajkice v koruzo«. Tisti večer nisem mogla spat in odločila sem se, da raziščem to skrivnost teka in odkrijem način kako bi mi ta podvig vseeno nekega dne lahko uspel.
Po nekaj urah raziskovanja interneta sem ugotovila, da je potrebno za kondicijo kar veliko dela, sploh če imaš 130 kilogramov in v življenju nisi pretekel še nobenega kilometra. Našla sem program »iz kavča do pet kilometrov v osmih tednih« in se v tistem trenutku trdno odločila, da se ga bom držala. Na koncu se je izkazalo, da do svojih prvih 5 kilometrov nisem potrebovala osem tednov, ampak skoraj osem mesecev, a pridno sem vztrajala in se redno držala pripravljenega programa, ki sem ga seveda prilagodila svojim sposobnostim – k sreči sem hitro dojela logiko priprav in stopnjevanj kondicije: počasi stopnjujemo dolžino teka in vsak drugi dan delamo tudi vaje za moč ali kombinacijo hitre hoje na daljše razdalje, pomembni pa so tudi dnevi počitka, ko dopustimo telesu da si naredi regeneracijo in se počasi pripravlja na nadaljnje podvige. Samo s primernim počitkom in postopnim stopnjevanjem lahko dosežemo primerno telesno kondicijo in zdravo športno aktivnost brez poškodb, katerih k sreči v svoji tekaški »karieri« še nisem doživela.
Najpomembnejši element skrivnostne tekaške sestavine pa je pravzaprav samo en: VZTRAJNOST. To, da ne obupamo, da ne odnehamo in si zastavimo jasno vizijo kaj sploh želimo. Jaz sem se tisti dan odločila, da si želim zdravega telesa, predvsem pa zdrave kondicije: da ne bom iskala bližnjic in da se ne bom ustrašila stopnic pred kakšno stavbo (takrat me je že preprosta hoja po stopnicah močno zadihala!), predvsem pa da bo moja prihodnost bolj aktivna in posledično bolj bogata z dogodivščinami in pustolovščinami, ki nam jih ponuja ta čudovit svet.
Šla sem čez celotno vertikalo soočanja same s sabo in pridobivanja novih, bolj zdravih navad, zato vem kako težko je in ravno zato spoštujem vse, ki se odločijo za kakršnekoli življenjske spremembe: pa naj bo to izguba kilogramov, soočenje z različnimi psihičnimi travmami iz preteklosti, morda sprememba poklica, prekvalifikacija, odločitev da boste zapustili partnerja ali pa na novo začeli družino in na ta svet pripeljali novo živo bitje, ki bo soustvarjalo našo družbo. Prav vsaka življenjska odločitev se lahko zgodi v eni sekundi, v enem malenkostnem trenutku, in povem vam, da se pogum izplača: vse se da, če se hoče in prav vse je mogoče. Naše misli so naša edina omejitev – cilj pa lahko vedno dosežemo z vztrajnostjo, pogumom, jasnimi načrti in pridobivanjem primernih informacij ter znanj, katere potrebujemo da osvojimo zastavljene cilje.
Zdaj sem vesela in zadovoljna s sabo in svojim telesom; poleg tega, da sem izgubila polovico svoje telesne teže na račun teka in bolj aktivnega načina življenja, sem se soočila tudi s svojimi mislimi in se odločila, da bom iz svojega življenja odstranila vse moteče in negativne elemente, ki me spravljajo v slabo voljo ali mi kvarijo kvaliteto življenja tako ali drugače. Takšno telesno in duševno čiščenje me je tako pripeljalo do faze ravnotežja, ki ga zdaj z lahkoto ohranjam in tako poskrbim da so moji dnevi polni, aktivni, lepi, produktivni in vedno v dobrovoljnem pričakovanju prihodnosti, za katero verjamem da bo zelo zanimiva in uspešna. Vsako jutro tako z največjim nasmehom na obrazu odprem oči ob 5:15 in si privoščim prvi požirek sveže kavice, nato pa običajno zdrvim po najbližjih stezicah ali naredim kakšno vajo za moč, da poženem kri po žilah in aktiviram svoje zaspane možganske celice. Nato sledi obilen zajtrk in skok v nov uspešen dan. Več o svoji rutini bom napisala v naslednjem zapisu, če bi morda kdo v mojih rutinah in navadah dobil kakšen navdih ali idejo kako si sestaviti dan. Najbolj pomembno pa je ravno to, da uredimo čim več stvari v svojem življenju in se lotimo temeljitih sprememb, da gremo zadovoljni spat in se še bolj zadovoljni zbudimo. V tem primeru bo vstajanje veliko lažje, kakšen daljši tek po lokalnih stezicah pa veliko bolj prijeten.
Če sem že ravno pri daljših tekih, lahko z njimi primerjam tudi mojo telesno preobrazbo – pri tem procesu me nihče ni zares opozoril kaj vse se bo zgodilo, ko bom dosegla določene mejnike. Jaz sem jasno videla samo en cilj pred sabo in sicer: boljša kondicija in izguba telesne teže, a nisem bila pripravljena na vse to kar je sledilo. Totalna vizualna sprememba, ki me še danes kar dobro preseneča, saj se pogosto ne prepoznam v ogledalu (na svojo novo podobo se še vedno navajam), zamenjava družbe (zdaj se družim z veliko bolj aktivnimi ljudmi, kateri moram priznati so veliko bolj dobrovoljni in vidijo na tem svetu veliko več pozitivnih lastnosti ter so naravnani predvsem k iskanju rešitev in uspešnih projektov, tako da se čedalje bolj tudi sama zavedam pomembnosti športne aktivnosti za uspešno kariero – več o podobnih tematikah bom z veseljem napisala še v kakšnem od prihodnjih zapisov), predvsem pa me je najbolj šokirala odvečna koža v kateri sem se kar naenkrat znašla. Na to res nisem bila pripravljena in prišla sem do situacije, ko so bili moji teki (v katerih sem končno začela uživati po nekaj mesecih uvodnih bolečin in borb same s sabo) čedalje bolj boleči, saj me je odvečna koža omejevala in mi skakala po celem telesu. Ravno zaradi tega sem iskala kompresijska oblačila in si nekako poskušala pritrditi odvečno kožno na telesu, predvsem je bila moteča na trebuhu in stegnih. Pred nekaj meseci sem se odvečne kože ne trebuhu znebila s pomočjo operacije odstranitve kože in sem zdaj prav ponosna na svoj zategnjen in lep trebušček, a čaka me še operacija odstranitve kože s stegen, kjer imam žal še vedno kar veliko kože, ki se nikakor noče skrčiti, pa čeprav se redno masiram, mažem z vsemi možnimi kremami in skrbim za zdravo prehrano in zadostno hidracijo. Po posvetu z zdravnikom, smo tako prišli do zaključkov, da bo tudi s stegen potrebno kirurško odstraniti odvečno kožo in me »zategniti« - a ravno zaradi epidemioloških razmer se mi je operacija do nadaljnjega zamaknila, vsaj za dobro leto, in do takrat bom morala teči z vsemi »mojimi čari prevelike kože« na stegnih.
K sreči sem pred kratkim odkrila mlado podjetje Be Active, kjer sem testirala kompresijske pajkice Kinksy, ki me čez stegna dobro oprimejo in mi dajo zadostno oporo, da lahko tečem številne kilometre in odkrivam neskončne stezice. Kar do ušes sem se nasmejala, ko sem prejela paket in prebrala, da so pajkice narejene iz karbonske niti, saj sem hkrati pomislila na to, da sem si pravkar kupila tudi superege s karbonsko ploščico v podplatu in kolo iz karbona, pa sem si kar na glas rekla sama sebi: »Karbonska bejba, haha!« Na svoj račun se vedno rada malo pošalim, saj se zavedam da je že majhen trenutek smeha ogromen plus za naše zdravje, tako da je bil ta prvi stik s pajkicami tudi eden takih simpatičnih trenutkov. In že takoj ob odprtju paketa sem jih dala nase in se navdušila nad kompresijo, ki so jo hlače ustvarile, kljub temu da so zaradi karbonskih vlaken zelo lahke in na prvi vtis nisem pričakovala takšne trpežnosti in oprijema, a ko sem jih oblekla, sem začutila, da zna biti to kar uporabno pri teku. Pa sem odšla na prvi poskusni tek in sicer na bližnji hrib Rašica. Tek je bil zelo prijeten, saj mi je kompresija dobro držala kožo in mišice na stegnih in golenih, prijetno pa so mi držale tudi pas, saj mi je pomembno tudi da mi oblačila dobro držijo predel bokov in nudijo zadostno oporo mišicam, da notranji organi čim manj skačejo pri samem teku – sploh pri gorskem teku ugotavljam, da je to še kako pomembno, saj je teren razgiban, telo pa doživlja veliko večje obremenitve, sploh če gre za kakšne skoke čez korenine, plezanje čez skalovje ali nepredvidljivi spusti in hitri dvigi nazaj v klanec. Zelo rada tečem tudi po neoznačenih stezicah in si privoščim »offroad« pustolovščine.
Gorski tek odkrivam v zadnjih nekaj mesecih in nad njim sem se popolnoma navdušila, saj je teren veliko bolj zanimiv kot tek po mestu ali na tekaški stezi, hkrati pa se v naravi popolnoma sprostim in se naužijem svežega zraka in lepih razgledov v daljavo iz različnih »vršacev«. Na ta način ne odkrivam samo nove načine sproščanja v naravi, ampak tudi zanimive (zame še) neosvojene vrhove in številne kraje, ki so mi bili vsaj do zdaj popolna neznanka. Z vsakim tekom poskušam teči po neznanih poteh in si na ta način vedno znova pričarati trenutek adrenalina in pustolovščine v mojem srcu, kar mi da odličen navdih tudi na moji poslovni poti. Prav vsak tek namreč poskrbi za novo dozo inspiracije in kreativnosti, ki jo uspešno manifestiram tudi v moji službi in karieri. Odkar tečem, sem še bolj produktivna, kreativna in osvajam številne cilje o katerih sem vedno samo sanjala.
Hkrati se z gorskim tekom tudi malo (ponovno in vedno znova) nasmejim sama sebi, saj sem še pred dobrim letom govorila na skupinskih treningih (svojo začetniško tekaško pot sem lansko leto nadaljevala pri klubu LJ Priprave, ker sem želela izboljšati svojo »samouk« tehniko teka) rekla našemu trenerju Bojanu Cebinu, ko nas je »gnal v klanec« nekaj v smislu: »Oh, ne, no, spet te klanci!« Zdaj, sploh v zadnjih mesecih, ko nam je korona preprečila skupinske treninge, pa sem samoiniciativno začela odkrivati gorski tek in se vanj zaljubila, tako da se ponovno srečujem z dejstvom, da se »zarečenega kruha največ poje« in se že »posipam s pepelom« ter sporočam Bojanu, da je imel prav, ko mi je govoril da je tek v klanec pravzaprav najboljši trening – to opažam tudi na svojem izboljšanju tempa in časov, kadar spet tečem po ravninah. In pred zaradi te nove ljubezni do gorskega teka sem se pred kratkim pridružila tekaškemu klubu KinVital, kjer se učim še nekaterih tehnik gorskega teka in si želim še bolj napredovati in se tako lotiti kakšnega večjega projekta v prihodnosti. Veselim se tudi prvih uradnih skupinskih tekov, ki nas čakajo v naslednjih mesecih, takoj ko se situacija z epidemijo umiri in se bodo množične prireditve spet lahko odvijale. Eden prvih takih dogodkov bo že Ultra Trail Vipava Valey Slovenia, kjer se veselim svojega prvega nastopa na dolžini Legionar, nato pa si želim podati v še daljše in zahtevnejše podvige, katere upam da bom premagala brez poškodb, z veseljem na obrazu in velikim ognjem v srcu.
Predvsem pa se veselim vseh čudovitih ljudi, s katerimi si bom delila tekaške stezice in s katerimi bomo marsikatero »še ušpičili« v naslednjih letih, ki bodo zagotovo prinesla veliko svežine in iskrenih lepih dogodivščin. Srečno vsem in naj bodo naslednji meseci posvečeni spremembam: naredite vse, kar ste si vedno želeli pa si niste upali. Jaz verjamem prav v vsakega izmed vas – pa če imate karbon v hlačah, karbon v čevljih, kolesu, ali pa preprosto samo v vaši vztrajni, pogumni in trdno odločeni volji. Vaša »karbonska bejba«!
Avtor besedila: Valerie Wolf Gang
Valerie je danes ambasadorka visoko kvalitetnih oblačil SportHG. Ima tudi svojo kolekcijo oblačil, ki jih uporablja. Lahko si jo ogledate tukaj in izberete svoje novo najljubše oblačilo.
Valerie je odgovorila tudi na ekskluziven intervju, kjer se še bolj podrobno opredeli do svoje mentalitete, fokusa, prejšnjega življenja. Preberite si ga tukaj.
]]>Kaj sedaj?
Zapišemo si cilje. Ti cilji naj bodo manjši in dosegljivi. Ne zapisuj si ciljev, ki jih ne moreš doseči. Na dolgi rok lahko hrepeniš po večjem cilju, ampak zavedaj se, da do tega prideš s trdim delom in po majhnih korakih.
Na primer: želiš si pridobiti na kondiciji in se odločiš, da boš vsako jutro vstal in odtekel 5km dolgo traso, čeprav prej nisi nikoli tekel. Prvi teden boš mogoče še to uspel, potem pa se bodo začele pojavljati težave. Mogoče bolečine v kolenih, križu, boleče mišice ali pa preprosto upad motivacije. Zakaj si ne bi zastavil manjših ciljev, ki jih lahko izvedeš. Začni recimo s tekom 3x tedensko na krajših razdaljah. Tvoje telo ne bo doživelo takšnega nenadnega šoka, ne boš se preveč mučil in motivacija bo ostajala dalj časa, ti pa boš svojo kondicijo nadgrajeval.
Odlična motivacija za zastavljene cilje so lahko tudi nagrade. Pomembno je, da se nagradite za delo, ki ga opravljate. To vam vlije nove motivacije in želje po napredku.
Naredi si strategijo in načrt, kako boš posamezno navado vključil v svoj delavnik. S tem lahko nadgrajuješ več stvari v svojem življenju. Počutiš se bolj organizirano, hkrati pa lahko opraviš več stvari. Zapisuj si tudi celoten potek. Ko boš recimo po kakšnem mesecu pogledal nazaj svoje cilje, dosežke, nagrade, boš opazil kako si napredoval, četudi ne boš imel občutka, da si to dejansko dosegel.
Seveda bi celotnem procesu osvajanja navad pride tudi do neuspehov, a nič zato. To je del procesa in takrat je najbolj pomembno, da se zamisliš, kaj v načrtu, ki si ga zastavil ne deluje. Lahko so to malenkosti, ki mogoče res ne ustrezajo tvojemu načinu in jih spremeniš v delčku sekunde. Na primer: vsako jutro si nastavljaš budilko ob 6 uri, da napraviš trening, četudi veš, da težko vstaneš in rabiš kar nekaj časa da se tvoje telo odzove. Poskusi budilko nastaviti na 6.30. pol ure spanca več lahko popolnoma spremeni tvojo jutranjo rutino in ti omogoči, da vzdržuješ svoj jutranji trening.
Ko pa smo že ravno pri času. Ne odlašaj stvari. Drži se urnika, ki si ga zadaš in kaj kmalu ti bo prišlo v navado, da stvari ne zamikaš in jih opravljaš po določenem vrstnem redu.
Najbolj pomembna stvar pri ustvarjanju novih navad pa je, da se pri tem zabavaš. Ne otežuj si stvari in ne postavljaj svojega telesa in mentalnega zdravja na preizkušnjo.
Navada, ki jo ima tvoj brat/sestra/prijatelj/prijateljica…, ni nujno, da ustreza tudi tebi. Raziskuj se in si ustvari svoje navade ter izkoristi vsak dan maksimalno.
Avtor besedila: Urša Kralj
Avtor besedila: Urša Kralj
]]>Spodaj vam predstavljamo 10 načinov, kako utrditi svojo psihično moč.